Osebna zgodba

Nekoč, ni dolgo tega, je živela majhna deklica. Deklica svetlih skuštranih las, zvedavih in iskrivih oči, porjavele kože od skakanja po soncu, zardelih lic od svežega zraka, umazanih podplatov od bose hoje, ko je le bilo mogoče in velikega srca, ki si je zmeraj želelo pomagati tako ljudem, kot tudi vsem okoliškim živalim.

Deklica je z veseljem obiskovala šolo, se učila novih znanj in že od majhnega sanjala, da bo nekoč zdravnica, da bo lahko reševala ljudi, se vsak dan podala v službo z nasmeškom, saj bo spremenila življenje vsaj enega človeka na boljše…in to je edino, kar šteje.

Leta so tekla, deklica je odraščala in kljub “zdravemu” načinu življenja so jo pričele pestiti takšne in drugačne zdravstvene tegobe. Šele takrat se je deklica nekako srečala z našim zdravstvenim sistemom in porušile so se ji sanje. Kar je videla, ji ni bilo všeč. Videla je, da sposobni ljudje, zaradi takšnega in drugačnega pomanjkanja ne morejo dati vsega od sebe, saj so časovno in denarno omejeni,  izmučeni in naveličani sistema v katerem delajo. Takrat se je deklica odločila, da medicina ni zanjo, da pod takšnimi pogoji ne bi mogla delati, saj ne bi bilo pošteno ne do pacientov ter ne do nje same. Pot jo je zanesla v povsem druge vode.

Vendar se sanje vseeno niso končale tako.

Leta 2013 je na svet prijokala prav takšna majhna deklica, kot sem bila nekoč sama. Poslana kot darilo, da ponovno najdem svojo pot, ki mi je očitno namenjena. Ko sem jo prvič vzela v naročje in ji pogledala v oči, sem vedela, da se najlepša pustolovščina v življenju šele začenja. Hana je pridno jedla, napredovala v rasti in razvoju, vendar večino časa ni zgledala zadovoljno, saj so jo mučile kolike. Govorili so, da se bo nehalo po prvem cepljenju, ampak ne, tudi po tretjem mesecu so se bolečine v trebuščku nadaljevale, zdravniki so govorili, da je to normalno, da se mora črevesje še razviti in prilagoditi. Pri šestih mesecih je poskusila prvo kašico iz domačega korenčka in od takrat naprej je moje najljubše opravilo postalo sestavljanje jedilnikov zanjo in vsakodnevno “rabutanje” zelenjave iz domačega vrta. Vsa živila je z veseljem sprejela, spoznavala nove okuse in se veselila obrokov. Pravljica pa se je končala z nočnim jokom, ponovnimi krči in krvjo v blatu ob uvajanju kravjega mleka. Diagnoza je bila postavljena: laktozna intoleranca in alergija na kravje mleko. Takrat se je začela agonija s preverjanjem sestavin na izdelkih, saj ji je vsaka najmanjša sled mleka povzročila ogromne težave. Ker sem sumila, da je alergična še na druge vrste živil, sem želela, da opravijo alergijske teste, vendar jih je pediater odvetoval, saj je bila še enostavno premajhna.

Spominjam se dneva, ko sem iskala vse možne rešitve za nastale težave, saj sem imela nenehnega ugibanja, kaj ji povzroča prebavne težave, enostavno vrh glave. Bil je lep, majski dan, sama sem ležala doma z angino in predpisanimi antibiotiki in pregledovala internetne strani. Na spletnih forumih sem prvič prebrala kratko besedo, za katero se mi še sanjalo ni, da mi bo spremenila tako življenje, kot tudi pogled nanj: BIORESONANCA.

Od takrat naprej se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. V izobraževanje sem vložila veliko truda, srkala informacije in po vsakem napornem vikendu predavanj komaj čakala novega. Spoznala sem, da je bioresonanca vse prej kaj drugega kot le zdravljenje alergij, da obstajajo mojstri na tem področju (ki jih tudi v Sloveniji ne manjka, če samo izpostavim našo zvesto mentorico Karin Rižner), ki so priznani in celo svoje življenje posvečajo alternativni medicini ter bioresonančni metodi, ki se spoprijemajo tudi s pomočjo rakavim bolnikom (in so pri tem neverjetno uspešni) ter se trudijo, da bi vsak posameznik spoznal, da je za svoje zdravje odgovoren sam in nihče drug. Moji domači so postali poskusni zajčki, presenetljivi rezultati so mi dajali samozavest, spodleteli poskusi pa so me gnali, da sem našla vzroke napak in se naučila ogromno novega. Tekom izobraževanja s kolegi terapevti nismo pridobili le ogromno znanja, temveč tudi prijatelje, s katerimi si pomagamo, svetujemo, se vzpodbujamo in se veselimo uspehov drug drugega. Odprl se nam je nov svet, ki je veliko lepši in bolj smiseln od vse te življenjske naglice ter materializma, ki smo mu priča. Odprl se nam je svet novih vrednot in upanja na boljše čase, ko se bomo ljudje spet povezali tako s sami s seboj, kot tudi z naravo.

Prav iz tega razloga nastaja ta blog. Da pomagamo ljudem priti do spoznanj, kaj lahko sami naredijo za boljše počutje in kvalitetneje življenje pa tudi zato, da predam koristne nasvete, ki so v določenih trenutkih pomagali meni, mojim najbljižjim ali pacientom v praksi. Cel čas sem odprta za nove informacije, nova znanja, ki jih sprejemam tako od mojstrov na svojem področju, kot tudi od ljudi, ki z alternativnim zdravljenjem nimajo nič skupnega.

Zato vas hkrati vabim, da podajate svoje konstruktivno menje, da se razvijejo debate, da si med seboj pomagamo ter v prvi vrsti širimo POZITIVNO energijo v svetu.

P.s.: Opozoriti moram, da so zapisi na blogu le del mojega razmišljanja, odraz mojih osebnih življenjskih nazorov in nimajo nič skupnega z ostalimi bioresonančnimi terapevti, ter njihovim mišljenjem, razen, če je omenjeno drugače (takrat bo tudi naveden vir in možnost, da se tudi jaz v celoti ne strinjam z napisanim ali enostavno o zadevi nimam dovolj praktične ali teoretične podlage, da bi lahko sodila).

Maitri, Tea

4588834-little-girl-the-little-girl-with-a-balloon-raster-illustration