ZMEŠANČKI ZA ZDRAVJE

PREHLAD: korenček, ananas, ingver, česen

GLAVOBOL: jabolko, kumarica, ohrovt, ingver, zelena

VISOK PRITISK: pesa, jabolko, zelena, kumarica, ingvar

ŽELODČNA RAZJEDA: zelje, korenje, zelena

RAZSTRUPLJANJE LEDVIC: korenje, lubenica, kumarica, koriander

POSLABŠANJE VIDA: korenje, zelena

ZAPRTJE: korenje, jabolko, sveže zelje

MAČEK: jabolko, korenje, pesa, limona

ŽIVČNOST: korenje, zelena, granatno jabolko

DEPRESIJA: korenje, jabolko, špinača, pesa

DIABETES: korenje, špinača, zelena

ASTMA: korenje, špinača, jabolko, česen, limona

ARTRITIS: korenje, zelena, ananas, limona

STRES: banana, jagoda, hruška

LEDVIČNI KAMNI: pomaranča, jabolko, lubenica, limona

IZČRPANOST: korenje, pesa, zeleno jabolko, limona špinača

SLAB SPOMIN: granatno jabolko, pesa, grozdje

PREBAVNE MOTNJE: ananas, korenje, limona, meta

Ali trpite za glutensko intoleranco?

Gluten in avtoimunska obolenja

Večina zdravstvenih težav, ki človeštvo pesti v današnjem času, je posledica motenj v delovanju črevesja. Ključnega pomena je, da so te informacije dostopne prav vsem.

Če se osredotočimo na zdravje črevesja, bomo lahko odpravili izvor bolezni in si zagotovili dolgoročno zdravje.

En izmed najpogostejših sprožilcev, ki škoduje zdravju in lahko privede do avtoimunskih obolenj, je gluten.

Le ta se nahaja povsod okoli nas in to ne le v kruhu ali pekarskih izdelkih, temveč tudi v mesninah, pijačah in celo kozmetiki. Gluten je edinstven del pšeničnega testa, ki omogoča njegovo lažje oblikovanje, raztezanje in valjanje.  Izraz gluten obsega dve osnovni družini proteinov: gluteninov in gliadinov. Gliadini stimulirajo imunski odziv pri celiakiji, kjer alfa gliadin izzove  pretiran imunski odziv, kar povzroči avtoimunsko vnetje tankega črevesa ter izčrpavajoče trebušne krče in drisko.

Vse to je znano in priznano, vendar tudi mnoga druga avtoimunska obolenja nastanejo kot posledica pretirane reakcije imunskega sistema proti snovem, tkivom, organom, ki so normalno prisotni v človeškem telesu. Danes obstaja več kot 40 bolezni,  ki so definitivno ali verjetno avtoimunskega izvora. Za njimi trpi skupaj okoli 5-7 odstotkov svetovnega prebivalstva. Nekatere najbolj pogoste so revmatoidni artritis, sladkorna bolezen, celiakija, Hashimoto, Gravesova bolezen, psoriaza, multipla skleroza, Chronova bolezen, lupus, skleroderma,…

Čeprav vzrok avtoimunskih obolenj še ni definiran, številni strokovnjaki funkcionalne medicine verjamejo, da se lahko vzroke poišče tudi v napačni prehrani in težavah s prebavili, kot je na primer sindrom prepustnega črevesa, ki spodbuja avtoimunsko reakcijo organizma.

Iz tega razloga je za ljudi z avtoimunskimi obolenji priporočljiva paleo prehrana in avtoimunski protokol  (AIP), ki temelji na izključitvi predelanih živil in obnovi izvirne človeške prehrane. Najbolj problematična hrana za osebe z avtoimunskimi obolenji so žita, ki so zadnjih petdeset let izpostavljena bioinženiringu. Na to najbolj nakazuje škodljivost glutena in mlečnih izdelkov, ki vsebujejo beljakovino kazein, ki lahko spodbuja vnetja v telesu.

Kakšna je povezava med glutenom, črevesnimi in avtoimunskimi  obolenji?

Izraz črevesje je v medicini zelo ohlapno definiran in se običajno uporablja v ožjem pomenu – pomeni vse žive organizme v črevesju, črevesno floro in imunski ter prebavni sistem in črevesne stene okoli vsega naštetega. Ta različna tkiva in organi skupaj tvorijo cev, ki je eden izmed najbolj kompleksnih in hkrati najpomembnejših instrumentov v telesu.  V črevesnih resicah se nahaja imunski sistem in z njim živijo mikroorganizmi, tako imenovane probiotične bakterije, ki se trudijo zaščititi svoje ozemlje in s tem preprečujejo drugim mikroorganizmom, da bi se razmnožili. Prav tako cel čas dražijo imunski sistem, da je vedno pripravljen na bolj proti škodljivim organizmom.

Vedno več znanstvenih raziskav kaže na močno povezavo med glutensko intoleranco in avtoimunskimi obolenji. Številni raziskovalci so namreč prišli do zaključka, da je škoda, ki jo v črevesju povzroči gluten, eden izmed vzrokov avtoimunskih obolenj, kot je na primer sladkorna boezen tipa 1, lupus, nenormalno delovanje ščitnice,… Ocenjuje se, da kar 9 od 10 oseb, ki imajo glutensko intoleranco, ne ve za to stanje., zato si tudi sami ne morejo pomagati za izboljšanje stanja s primerno dieto.

Avtoimunska obolenja so bolezen imunskega sistema in ne posameznega organa, ki trpi zaradi avtoimunske reakcije.

Včasih je težko sprejeti dejstvo, da smo tako preprosto rešitev imele cel čas pred nosom. Rezultati so vidni že po šestih tednih po izločitvi glutena iz prehrane. Črevesje in imunski sistem si končno vzameta odmor od vsakodnevnega boja in avtoimunsko obolenje je pod nadzorom.

Naše telo (naš imunski sistem) ne želi poškodovati samega sebe, ampak nas opozarja, da je v  našem telesu nenehen boj proti tujim snovem.

 

Vir: Dr. sc. Silvija Zec Sambol, dr. med.

V naši ordinaciji preverjamo tudi možnost intolerance in alergije na gluten ter se uspešno spopadamo z avtoimunskimi obolenji.

2 STEBER ZDRAVJA: PITJE

Najpomembnejši vir zdravja je voda. Čeprav lahko nekaj časa preživimo brez hrane, moramo dnevno popiti zadostno količino vode, da nadomestimo izgubljeno telesno tekočino (na primer pri potenju) in zagotovimo zadostno količino tekočine za nastajanje urina in s tem nemoteno delovanje ledvic. Četudi je za izravnavo telesne tekočine pri izgubi vode v sili primerno vsakršno dovajanje tekočine (iz hrane, čaja, pijač…), ledvice za razstrupljanje potrebujejo predvsem eno – vodo, in to v najčistejši obliki.

Louis Pasteur je nekoč dejal, da popijemo 90 odstotkov naših bolezni, s čimer pa seveda ni mislil samo na vodo, ampak tudi na škodljive snovi, ki se nahajajo v njej.

Pri tem se moramo zavedati, da so ledvice predvsem zbiralni organ. V ta namen filtrirajo iz krvi okoli 200 litrov tekočine na dan. To se dogaja tako, da se kri preceja kot skozi cedilo, pri čemer velike krvničke ne morejo prodreti skozi odprtino ledvičnega “cedila”. Skozi pa lahko gredo voda in različne, v njej raztopljene snovi, ki so manjše velikosti. To so sečne snovi in sečna kislina, hkrati pa tudi okoljski strupi. S precejanjem nastane primarni seč, ki nato teče skozi tako imenovani aparat ledvičnega tubula (cevke), ki je pravi čudež narave. Ti ledvični tubuli lahko vodo znova transportirajo v kri, v cevi ledvičnega tubula pa ostanejo škodljive snovi, ki se z urinom odplaknejo v mehur in iz telesa.

Na koncu ledvičnega tubula se znova resorbira okoli 190 litrov tekočine. Zakaj torej moramo dovolj piti? To je pomembno predvsem zato, ker so za vzdrževanje naših telesnih funkcij življenjsko pomembne uravnotežene zaloge vode (naše telo je iz približno 70 odstotkov vode). Pri nezadostnih količinah vode se odpre pletivo ledvičnega tubula, da se zagotovi vodno ravnovesje, kar pomeni, da se v telo znova lahko resorbirajo tudi strupene snovi. Preostalih 10 litrov moramo resorbirati toliko, kolikor telo dopušča izgubo vode z urinom.

Čim manj pijemo, toliko več tekočine je treba resorbirati. In čim več moramo spet resorbirati, toliko več škodljivih snovi v vse višjih koncentracijah, ki bi bile sicer namenjene izločanju, organizem znova vsrka.

Čim več pijemo, toliko več urina lahko proizvedemo in toliko manj strupenih snovi morajo ledvice znova resorbirati, da ohranijo vodno ravnovesje. Optimalno delovanje ledvic je torej neposredno povezano z zadostnim dovajanjem vode.

Dnevno izgubimo okoli 0,5 do litra tekočine s potenjem, dihanjem, iztrebljanjem … Da bi zagotovili izločanje sečnih snovi, moramo dnevno proizvesti najmanj liter (še bolje 1,5 litra) urina. Poleg zaužite tekočine, ki jo vsebuje hrana, znaša povprečna potrebna količina popite tekočine torej od 1,5 do dva litra na dan. To so najmanjše priporočene vrednosti za dovajanje tekočine. Če pa želimo razstrupljanje telesa res podpirati, moramo na 25 kilogramov telesne teže popiti liter vode, pri intenzivni terapiji z razstrupljanjem telesa pa lahko to količino še povečamo.

Kot smo že pojasnili, je za dobro delovanje ledvic treba dovajati tekočino, še zlasti vodo. Če je v vodi vezanih veliko snovi (kot so v kavi, čaju, pivu, limonadi …), se tako zmanjša njena sposobnost, da veže strupene snovi, ki so v telesu. Čistejša kot je voda, toliko več škodljivih snovi lahko raztopi in jih prek ledvic izloči iz telesa. Z vnašanjem različnih “osvežilnih pijač”, kot so kokakola, fanta in druge, telo potrebuje za izločanje snovi iz teh pijač še več čiste vode. Tudi pri mineralni vodi je tako, saj so minerali v njej v ionizirani obliki in jih telo ne more uporabiti. Zato se morajo minerali prek ledvic znova izločiti, kar pa zmanjša njihovo sposobnost vezave strupov.

Samoumevno je, da v vodi ne bi smelo biti škodljivih snovi. Sicer nam pristojne institucije vedno znova zagotavljajo, da naj bi bila naša pitna voda ustrezna, toda to je določeno s pojmom tako imenovanih mejnih vrednosti. Te pa so lahko stvar razprave, zakonodajalec jih stalno na novo določa in popravlja (praviloma vedno navzgor!). Vsako škodljivo snov, ki jo prejmemo s pitno vodo (tudi če je znotraj mejnih vrednosti), moramo prek ledvic znova izločiti. S tem se zmanjša njihova sposobnost odvajanja strupov iz telesa. Torej tudi tukaj velja načelo čiste vode.

Voda ni le skupek vodnih molekul (molekul H2O), ampak se strukturira v tako imenovane grozde (angl. cluster) oziroma skupke. Posamezne molekule H2O se v vodi prostorsko razporedijo. Čim boljša je sestava vode v skupku, toliko večji potencial za vezavo strupov ima. Če postavite kozarec vode za eno uro na sonce, ima bistveno večji potencial za vezavo strupov. Govorimo o revitaliziranju vode.

Prečiščena in revitalizirana voda (taka voda ima nizko prevodnost in velike vrednosti v ohmih) je optimalna za delovanje ledvic in ohranjanje zdravja z dobrim razstrupljanjem prek ledvic. Dnevno poleg vseh drugih pijač popijte najmanj 2,5 litra čiste revitalizirane vode. Seveda lahko tudi hrano (testenine, krompir, zelenjavo …) in druge napitke (čaj, kavo …) pripravljate s to vodo. Predvsem pa je njena uporaba priporočljiva pri pranju solat in druge zelenjave in sadja, saj tako izkoristimo njen visoki potencial vezave strupov.

Revitalizirano vodo imajo rade tudi rože in domače živali. O tem lahko naredite preprost preizkus. Postavite posodo z vodo iz pipe zraven posode s čisto,revitalizirano vodo in opazujte vašega psa, mačko ali ptiča, kako bodo ravnali. Vedno znova boste doživeli, da bodo živali z dobrim instinktom dale prednost očiščeni vodi.

 

Vir: Karin Rižner, Center za bioresonanco

ORTOMOLEKULARNA MEDICINA: dramatično okrevanje tudi potem, ko odpovejo vse ostale metode

Ortomolekularna medicina se osredotoča na individualne prehranske potrebe posameznika in uporablja tako prehrano kot tudi prehranske dodatke za obnovo in vzdrževanje pravilnega prehranskega ravnovesja. Ortomolekularna hranila popravijo ali normalizirajo molekulsko ravnovesje vitaminov, mineralov in aminokislin v telesu. Ta vrsta medicine pa vključuje precej velike odmerke določenih hranil.

Zgodovina

Čeprav se vitamini in minerali uporabljajo od leta 1920, je imela ortomolekularna terapija svoje resnične začetke v letu 1952. To leto je namreč Abram Hoffer, kanadski zdravnik, s partnerko dr Humphrey Osmond, ugotovili, da veliki odmerki vitamina B3 (niacina)  pomagajo nadzorovati shizofrenijo. V svoji raziskavi je opisal, da se je število okrevanj shizofrenije v obdobju enega leta samo s tem odkritjem, podvojilo.

Dr. Linus Pauling, profesor kemije na Univerzi Stanford, in dvakratni dobitnik Nobelove nagrade, je skoval izraz “ORTOMOLEKULARNO” v poročilu iz leta 1968. Gre pa za uporabo naravnih snovi, ki so običajno prisotni v zdravem telesu posameznika. Pauling je znan po svoji raziskavi in promociji megakoličin vitamina C za premagovanje prehladov in drugih bolezni.

Hoffer, Osmond in Pauling so ugotovili, da določena hranila neposredno vplivajo na pojav, resnost, zdravljenje in preprečevanje bolezni. Njihove teorije, so opozarjale na podhranjenost kot vzrok bolezni.

Takrat je bila povezava med prehrano in boleznimi, vsaj za zahodno medicino, novo odkritje, .

Kot vsaka nova teorija, se je tudi ortomolekularna medicina srečala s takojšnjo zadržanostjo in celo ostrimi kritikami  ustaljene medicinske skupnosti, zaradi česar, so še danes prisotni predsodki. Hofferjevo mnenje je, da se predsodki pojavljajo predvsem zaradi tega, ker je s pomočjo dodajanja vitaminov in mineralov zdravljenje zapletenih bolezni veliko bolj enostavno.

Kako nam lahko pomaga?

Ta prehranski pristop pomaga ohranjanjati zdravje ali ga izboljšati s pravilno prehrano in dodajanjem prehranskih dopolnil. Ortomolekularna medicina se pogosto uporablja tako pri fizioloških kot tudi psihiatričnih motnjah.

Nekatere običajne bolezni, ki jih zdravijo s pomočjo ortomolekularne medicine so prehladi, bolezni srca, rak, depresija in shizofrenija. Pravzaprav lahko ortomolekularna medicina zagotovi dramatično okrevanje tudi potem, ko odpovejo vse ostale metode.

Z njeno širšo definicijo ljudje dnevno uživajo večje količine vitaminov in mineralov v obliki prehranskih dopolnil (ki so v ortomolekularni medicini zdravilo) in skušajo s tem preseči prehranske pomanjkljivosti hranil, ki jih s hrano ne zaužijejo ali ne absorbirajo dovolj.

RTEmagicC_sodobni_pogledi_na_cepljenje.jpg

 

Ortomolekularna medicina je intenziven, natančen in temeljit pristop k dopolnitvi hranil. Upošteva individualne prehranske potrebe na podlagi starosti, spola, aktivnosti, stresa in prisotnost bolezni.

V bistvu ortomolekularna medicina telesu pomaga iz neuravnoteženega stanja ali stanja bolezni.

Kako deluje?

Ortomolekularna medicina izključuje dve medicinski predpostavki:

  1. da nam dobro uravnotežena prehrana zagotavlja vse potrebne hranilne snovi;
  2. da smo vsi na splošno enaki v količini hranil, ki jih potrebujemo.

Prav iz teh dveh razlogov ne upošteva Priporočenih dnevnih vrednosti (RDA).

Ti dve predpostavki namreč ne upoštevata, da naša hrana nima več tako visoke hranilne vrednost, kot jo je imela nekoč. Sadje in zelenjava se pogosto gojita na mineralno izčrpani zemlji s pomočjo kemikalij, nato pa sta rafinirani ali predelani, tako da se še vsak mali del hranilne vrednosti izloči.

Dober primer takšne “prazne” hrane je bela moka.

Naše zahteve hranil se razlikujejo tudi po količini dejavnosti, spolu in genetskih predispozicijah. Cilj ortomolekularne medicine je zagotoviti optimalne hranilne snovi v telesu skozi celotno dieto s hrano, ki telesa ne obremenjuje s predelano hrano, sladkorjem, dodatki in alergeni. Če je potrebno, se hranila dopolni s tabletami ali injekcijami za lajšanje simptomov, kot tudi za odpravo in preprečevanje pomanjkljivosti.

Kako poteka?

Diagnoza

Cilj ortomolekularnega terapevta je odkriti vzrok motnje in oblikovati ustrezen program zdravljenja, da ga odpravi. V naši praksi pri ugotavljanju pomanjkanja mineralov uporabljamo OLIGOSCAN, ki nam poda natančno sliko zalog mineralov v telesu. Ker na žalost trenutno še ne obstaja podoben aparat za ugotavljanje ravni vitaminov, ob sumu na pomanjkanje, bolnike pošljemo na laboratorijska testiranja ali si pomagamo z bioresonančno metodo.

Zdravljenje

Glavni izziv za ortomolekularne terapevte je določiti optimalne količine nekaterih hranilnih snovi za lajšanje simptomov in ponovno vzpostavitev ter ohranjanje zdravja. Te optimalne ravni se namreč močno razlikujejo za različne ljudi.  Terapevt in bolniki s skupnimi močmi poiščeta raven, ki izboljša zdravje in ne povzroča neprijetnih  učinkov.

Kako naprej?

Če želite pričeti z ortomolekularno terapijo (ki se, mimogrede, čudovito dopolnjuje z bioresonančno metodo in pohitri potek samega zdravljenja), smo Vam na voljo za vsa vprašanja, prav tako pa vsakodnevno izvajamo meritve zalog mineralov ter določimo načrt dodajanja prehranskih dopolnil.

 

Vir: 

10 SIMPTOMOV, DA STE MORDA GOSTITELJ PARAZITOV

Paraziti so organizmi, ki se hranijo z drugimi organizmi. Ti drobni organizmi uporabljajo hranilne snovi v našem telesu, in lahko ogrozijo delovanje vsakega organa.

Obstaja veliko vrst parazitov, in nahajajo se lahko praktično v vseh organih v telesu, največkrat pa je njihova glavna tarča črevesje.

Sledeči simptomi so pokazatelj, da imate morda v telesu parazita:

1. težave s kožo, vključno z izpuščaji, ekcemi, razjedami, urtikarijami
2. živčnost, anksioznost, nemir, pozabljivost, depresija, nihanje razpoloženjai
3. utrujenost
4. driska ali odvajanje mehkega blata
5. sindrom razdražljivega črevesa
6. reproduktivni problemi, motnje menstruacije, povečanje prostate, zadrževanje vode, PMS, okužbe sečil, ciste, fibroidi
7. anemija oz. slabokrvnost
8. mišični krči, bolečine v mišicah, artritis, odrevenelost rok in nog,hude bolečine v popku
9. moteno spanje, nespečnost, močenje postelje, škrtanje z zobmi
10. izguba apetita, povečan apetit, težave s težo, debelost

Z bioresonančno metodo se zelo natančno ugotovi prisotnost različnih parazitov v telesu (več kot 90 parazitov), kje se nahajajo, kakšne so povezave med njimi ter ostalimi bremenitvami, ali so prav paraziti vzrok vaših težav.

Seveda se jih z bioresonančnimi terapijami uspe ukrotiti in odstraniti ter ponovno vzpostaviti ravnovesje duha in telesa.