Če govorimo o psihičnem zdravju, lahko najprej omenimo zlato pravilo:»Pri čemer nismo popolnoma prisotni, nas bo težilo v prihodnosti.«

Vsak izmed nas ima svojo zgodbo v kateri živi. Naša zgodba izvira iz naših izkušenj, naše družine in naših prednikov. To je več kot spomin, gre za energijske vtise ali imprinte, ki jih nosimo v svojem telesu. Iz teh energijskih polj izhajajo naše misli in naša čustva, ki oblikujejo naš JAZ. Čeprav mislimo, da smo trdno zasidrani za »volanom« našega življenja, v resnici nismo svobodni, ker smo vpeti v energijske vzorce preteklosti. Naša zgodba je v bistvu »miselni konstrukt«, ki je sestavljen iz vtisov dogodkov, ki smo jih videli zgolj iz svoje perspektive – ne da bi vzeli v obzir okoliščine dogodkov, druge ljudi in njihove motive. Ker smo stvaritev naših preteklih izkušenj in izkušenj naših prednikov, bi lahko rekli, da obstajamo na treh časovnih nivojih hkrati oziroma da imamo tri časovna telesa – sedanje, preteklo in potencialno telo. Večina ljudi gre skozi življenje tako, da kopiči nedokončane izkušnje (izkušnje, ki jih vidimo le skozi svojo perspektivo in jih zato ne razumemo), sploh v zgodnjem otroštvu in adolescenci. Vse te nedokončane izkušnje pustijo v telesu energijski vzorec in krojijo naše življenje z impulzi, ki jih pošiljajo v naše sedanje telo in ki nas silijo, da reagiramo po stalno enakih vzorcih. Impulzi so poskus telesa, da bi izkušnjo razumelo v njeni popolnosti ter jo tako dokončalo in razrešilo.

Programiranje prepričanj v rosnih letih

Vsak človek v otroških letih do približno šestega leta starosti doživlja intenzivno »programiranje« življenjskega nazora, kar obsega oblikovanje vseh prepričanj in verovanj o svetu, naravi, vesolju, človeku, sebi in svoji samopodobi. Vse, kar se v prvih letih življenja naučimo, postanejo naše »resnice« o svetu. Programirajo nas seveda predvsem starši in širša družina. Tako prevzamemo prepričanja, verovanja in navade naših najbližjih. Velika večina vedenja se programira v pred-kognitivnem in pred-verbalnem času, se pravi v letih, ko še ne znamo misliti ali govoriti. Te izkušnje zato nastajajo na nivoju čustev in občutkov in jih z besedami sploh ne moremo opisati. Večina ljudi se ne spominja obdobja pred svojim tretjim letom, torej obdobja, ko še niso znali govoriti. Dokler ne znamo govoriti, se vse dogaja na nivoju čustvovanja in občutkov, vse, kar poznamo, so izkušnje in naši občutki glede teh izkušenj. Ko se enkrat naučimo govoriti, začnemo komunicirati in stvari opisovati z besedami ter popolnoma pozabimo na obdobje, ko še nismo znali govoriti. Vendar v obdobju pred razvojem govora že sprejmemo prepričanja o našem življenju in o našem odnosu do življenja. Ta prepričanja so zelo močna in nas večinoma omejujejo pri tem, kako si dovolimo živeti naša življenja. In se tega sploh ne zavedamo, kajti izvirajo iz časa, ko še nismo imeli besed.

Če povzamemo – večine našega vedenja in navad se ne zavedamo in so v principu pogojni refleksi, ki jih sprožajo dražljaji iz okolja. Naše reakcije na dražljaje so zato predvidljive in vedno enake, na žalost pa nezavedne. Da bi to razumeli, poglejmo, kako se ljudje učimo.

ŠTIRI STOPNJE UČENJA

Človek se uči vseh svojih spretnosti v štirih razvojnih stopnjah:

1	nezavedna nesposobnost	ne zavedam se, da ne vem/znam
2	zavedna nesposobnost	zavedam se, da ne vem/znam
3	zavedna sposobnost	zavedam se, da vem/znam
4	nezavedna sposobnost	ne zavedam se, da uporabljam to znanje

Ponazorimo zgornje informacije na učenju vožnje avta. Ko smo dojenček, ne vemo, da avto sploh obstaja, torej ne vemo, da nismo sposobni voziti avta. Ko malce zrastemo, ugotovimo, da avtomobili obstajajo in da jih je treba znati voziti. Smo na drugi stopnji učenja, ko se zavedamo, da ne znamo voziti avta. Potem se začnemo učiti vožnje in na začetku nam gre zelo težko in zraven se moramo zelo koncentrirati. Trije pedali, volan, prestavna ročica, pa še ročice za luči, smerokaze, ročna zavora… Vendar sčasoma osvojimo tudi to spretnost in avto znamo voziti. Smo na tretji stopnji učenja, ko se zavedamo, da znamo voziti, vendar smo pri tem še zelo neizkušeni. Po nekaj letih vožnje se avto praktično vozi že kar sam, vmes se lahko pogovarjamo s sovoznikom, lahko razmišljamo o tem, kaj bomo skuhali za kosilo in poslušamo radio. Posameznih dejanj pri vožnji z avtomobilom se sploh ne zavedamo več in ne razmišljamo več o njih. Smo na četrti stopnji učenja, ko so naša dejanja avtomatična.

Na tak način se naučimo prav vseh svojih spretnosti. Prav zaradi te človekove sposobnosti učenja so navade v nas tako globoko zakoreninjene. Ker so navade nastale v rosnih letih, ko so nas programirali drugi ljudje, smo že zdavnaj dosegli nezavedno sposobnost in jih delamo avtomatično – brez zavedanja. V tem vedenju smo res dosegli popolnost. Na žalost je enako s prepričanji. Več kot 95% časa ljudje delujemo v »načinu AVTOPILOT«, torej nas usmerja nezavedni um in nezavedni (avtomatični) del možganov. V naši podzavesti (nezavednem delu uma) je cel kup prepričanj in verovanj, ki smo jih prejeli od drugih v času programiranja. Ti delujejo ves čas in še tako poglobljeno intelektualno razmišljanje, razglabljanje in prepričevanje samega sebe nam ne bo pomagalo, da bi jih spremenili. Za to potrebujemo posebno »reprogramiranje«. Prav zato je v zadnjem času pozitivno mišljenje dobilo tako negativni sloves, ker preprosto ne deluje. Poglejmo zakaj.

FIZIKA NOTRANJIH KONFLIKTOV

Fizika nam je v 20. stoletju razložila, da je vse v vesolju energija. Snovi so narejene iz molekul. Molekule gradijo atomi. Atomi so iz podatomskih delcev in podatomski delci niso nič drugega kot valovi energije. To pomeni, da je vse samo energija. To drži tudi za nematerialne stvari – misli, čustva, občutke, želje, namene – vse to je le energija. Energijo ene misli lahko predstavimo tudi v obliki zapletenega valovanja s svojo obliko vala, valovno dolžino, amplitudo in hitrostjo valovanja (frekvenco). Vse te lastnosti vala nosijo v sebi določeno informacijo.

Naj ponazorimo fiziko notranjih konfliktov na primeru namena: »Rad bi napisal knjigo.« Ta namen ima svojo energijo s točno določenim spektrom nihanja. Istočasno z mojo željo oz. namenom o knjigi se pojavi energija negativne misli, ki je nasprotne narave: »Itak je ne bo nihče bral!«. Tudi ta ima svoj spekter nihanja. Če pogledamo vse skupaj s fizikalnega vidika, se oba vala seštejeta in, ker sta si nasprotna, bolj ali manj izničita.

Posledica je, da tiči začetek knjige na našem računalniku že pet let, a še vedno ni nič iz nje. Negativna misel nas sabotira, ker je v direktnem nasprotju z našim namenom.

Zgornji konflikt lahko napišemo tudi matematično:

dosežek = možnosti – ovire

Če so ovire majhne, bo rezultat zelo velik, drugače ga lahko ovire popolnoma izničijo.

Težava je torej v tem, kako preseči programirano prepričanje in negativne misli v nezavednem umu, ki nas vsak dan sabotirajo. Te misli in prepričanja ne gredo kar stran, čeprav jih nočemo. So zelo globoko zasidrana in močna. Večino časa se jih sploh ne zavedamo in se zato sploh ne moremo zaščititi pred njihovim vplivom. Rešitev tega problema ni intelektualna (kot je večina tehnik tradicionalne kognitivne psihoterapije), ampak je treba ubrati izkustveni pristop, pri katerem se obravnava problem preprosto kot vzorce energije in informacije. Tak pristop je razvil Američan Tom Stone in se imenuje Human Software Engineering (HSE). Tom velikokrat uporablja primerjavo z računalniki, ker pravi, da o računalnikih ne obstaja nobena dogma in je zato taka primerjava lahko zelo ilustrativna. Notranje konflikte primerja z računalniški virusi oziroma hroščki v človeškem »operacijskem sistemu«. Če vemo, da imamo problem – virus – na računalniku, nam prav nič ne pomaga, če vemo njegovo ime, kako nam spodkopava delovanje računalnika, s katerim elektronskim sporočilom smo ga prejeli in od koga. Ne moremo se postaviti pred računalnik in reči: »Virus, odstrani se z mojega računalnika!« Ne, rešitev je v namestitvi in zagonu protivirusnega programa. Moramo se znebiti energije in informacije virusa. Šele potem naš računalnik spet deluje brez težav.

Primerjalno nam ljudem prav nič ne pomaga, če vemo, kakšen psihičen problem ali bolezen imamo. Lahko vemo vse o tej bolezni – kako se imenuje, kdaj se je začela, odkod izvira. Lahko razpravljamo o njej s svojim terapevtom ali sami s sabo leta in leta, pa se je ne bomo znebili. Intelektualno razumevanje problema in moč volje očitno ni pravi pristop. Prav to je razlog za dejstvo, da nekateri ljudje hodijo na psihoterapijo 5 let ali več, a njihov problem še vedno obstaja.

Zanimiva je ugotovitev, da se nekatere čustvene rane same po sebi nikoli ne zacelijo. To, da čas celi vse rane, preprosto ne drži. Če se urežemo, bo telo zacelilo rano v nekaj dnevih. Če si zlomimo kost, se bo zacelila v nekaj tednih. Če pa v otroštvu doživimo nekaj zelo travmatičnega, nam pusti čustveno rano, ki se sama ne zaceli. Po šestdesetih letih še vedno boli. To je nedvoumno pokazala na tem področju največja klinična študija – ACE (»Adverse Childhood Experience«) študija, ki še vedno poteka v ZDA v okviru zdravstvene inštitucije Kaiser Permanente, ki je razkrila nekatera presenetljiva dejstva:

• čas ne celi ran zaradi nekaterih travmatičnih dogodkov oz. nekateri notranji konflikti se ne razrešijo sami,
• travmatični dogodki v otroštvu so mnogo bolj pogosti, kot mislimo,
• posledice travm iz otroštva čutimo tudi desetletja po nastanku,
• obstaja neposredna povezava med travmatičnimi doživetji v otroštvu in boleznimi ter dolžino življenja v odraslih letih.

ACE študija je dokazala, kar intuitivno vemo že stoletja. Negativni dogodki v otroštvu imajo zelo velik vpliv na zdravje celo življenje. Zaradi čustvenih bolečin, ki jih sprožijo hudi travmatični dogodki v otroštvu (zanemarjanje, nasilje, smrt v družini, ločitev staršev, spolne in psihične zlorabe…), ljudje razvijemo določene škodljive navade in vedenja, ki hitro doprinesejo k slabšanju zdravja. Take navade so kajenje, prenajedanje, pitje alkohola, jemanje drog in zdravil itd. Vse te škodljive navade uporabljamo zato, da prikrijemo bolečino, ki grozi, da bo vsak hip planila na dan. Ker tega nočemo, se »drogiramo« na vse možne načine, ki jih imamo na voljo. Iz tega se razvijejo vse mogoče bolezni, ki vodijo k nekakovostnemu in krajšemu življenju.

Lahko bi torej rekli, da je odločilen smisel življenja razumeti in tako razbliniti preteklost, da bi se naš potencialni JAZ izrazil v svetu v vsej svoji polnosti. Da lahko dosežemo to stanje, moramo posvetiti veliko pozornosti vzorcem v našem življenju. Ti nas držijo v preteklosti in nas delajo nesrečne in bolne. Energijska polja nedokončanih preteklih izkušenj vztrajajo v telesu do konca življenja in se lahko izkristalizirajo kot fizične bolečine in fizične bolezni. Večina hudih bolezni ima v ozadju slabo psihično stanje bolnika.

Metod, s katerimi si lahko pomagamo, je na srečo čedalje več. Lahko naštejemo samo nekatere, s katerimi si pomagamo sami ali s pomočjo terapevta in drugih sodelujočih. Nekatere metode so skupinske, večina pa je individualnih. Naštejmo nekatere učinkovite metode:

• Postavitev družine (skupinska terapija)
• Gamma healing
• Core tehnike po Tomu Stonu
• Theta healing
• NLP coaching
• PEAT metoda
• razne oblike psihoterapije

DUŠEVNE BOLEZNI

Spregovorimo še nekaj besed o duševnih boleznih, saj je poimenovanje skrajno zavajujoče. Duševne bolezni nimajo nič skupnega z dušo, pač pa z boleznimi živčnih celic in podpornih celic živčevja. Bolezni, kot so shizofrenija in bipolarna motnja, niso nič drugega kot biokemijske motnje, ki vplivajo na nastajanje in razgradnjo živčnih prenašalcev. Zato takih bolezni ne moremo razreševati s psihoterapijo in drugimi podobnimi prijemi. Taki pristopi sicer lahko pomagajo bolniku, da se prebije skozi dan, vendar problema ne razrešujejo.

VIR: Karin Rižner