3. STEBER ZDRAVJA: NEGA TELESA

Izraz nega predvsem pomeni skrb, ki jo namenjamo svojemu telesu, še zlasti bolnemu, ki nego potrebuje za vnovično ozdravitev. Nega je nekaj izjemno lastnega, intimnega in je sestavni del celostnega zdravljenja. Sem spadajo zadostna količina spanja, doživljanje lepega, uživanje, izogibanje škodljivim vplivom, skrbno prehranjevanje, dovolj gibanja, varovanje samega sebe … Tako so na primer savne, uživanje v kopeli, dnevna nega kože in opazovanje v ogledalu sestavni deli nege.

Nežna in nedražljiva nega kože je eden pomembnejših dejavnikov nege. Koža ni le zunanji ovoj telesa in zunanji pokazatelj bolj ali manj dobrega videza, temveč je zrcalna slika nas samih. Poleg glavnih nalog, ki jih koža opravlja (uravnavanje toplote in razstrupljanje s potenjem), je tudi zrcalna slika naše duše. Gre za dobro počutje “v lastni koži”, zato jo moramo skrbno negovati.

Koža je zelo pomemben organ zaznavanja. Ne da bi gledali ali vonjali, lahko z njo zaznavamo stvari, ljudi, celo simpatijo ali antipatijo. Poleg tega zaznavamo tudi nežnost, toploto, mraz in dotike. S kožo se dotikamo, čutimo, občutimo, ljubimo.

Za dobre terapevte je koža zelo pomemben organ in mnoge terapije so usmerjene v aktiviranje tako imenovanih območij kožnih segmentov. To so določena območja kože, ki so povezana s posameznim organom. Z drugimi besedami, ta območja kože niso le neposredno povezana z možgani (občutenje bolečine), temveč tudi z ustreznimi organi. Za nazornejšo predstavitev vzemimo žensko, ki trpi zaradi menstruacijskih krčev. Vsaka ženska ve, da ji bo odleglo, če si bo na trebuh položila termofor, saj se bodo krči umirili, obenem pa se bo po njenem telesu razširil prijeten občutek toplote. Čeprav se toplota iz termofora ne more prebiti skozi kožno maščevje, saj se zadrži le nekaj milimetrov pod kožo, pa je razlaga, zakaj ženski v tem primeru odleže, zelo preprosta. Toplota iz termofora se prek živčnih celic v koži prenese v obliki živčnega impulza, ta pa prek vegetativnega živčnega sistema prispe do ustreznega organa, deluje na njegovo mišičevje in spodbudi njegovo prekrvavitev, zaradi česar se krči ne pojavljajo več. Od tod tudi občutek toplote. Seveda je treba topel obkladek položiti na pravo mesto.

Mnoge terapije uporabljajo povezave med kožnimi refleksnimi conami in območji organov (terapevtska vtiranja, bandaže z mazili, kopelne terapije, Kneippova polivanja, masiranja, limfne drenaže, nevralne terapije, akupunkture …). Medsebojni učinki ne nastanejo le zaradi terapevtskih impulzov, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Tako najdemo vidne povezave med obolelimi organi in ustrezno obremenjenimi kožnimi conami. Samo z opazovanjem kožnih refleksnih con lahko pridemo do ugotovitev o obremenitvi organov, saj so na teh mestih vidne kožne spremembe. To je znano vsaki dobro izobraženi kozmetičarki. Koža je torej eden najbolj občutljivih sistemov našega organizma, zato je pomembno, da jo negujemo z nealergijskimi sredstvi.

Tu se pojavi težava parafina. Parafini so voski, ki nastanejo kot stranski proizvod pri izdelavi bencina iz surove nafte. Če jih ne bi odstranili, bi zamašili cevi za dovod bencina v naših avtomobilih. Ker proizvajamo velike količine bencina, v naftni industriji nastaja ogromno odpadnega parafina.

Ti parafini so reakcijsko izjemno nedejavna surovina. To pomeni, da se ne spojijo z odpadnimi snovmi iz okolja, bakterijami in podobnimi nečistočami, kar je mogoče izkoristiti v pozitivnem smislu. Parafine je mogoče prečistiti do 99-odstotne stopnje čistosti, tako da jih lahko uporabljamo v kirurgiji, kjer jih dajejo na odprte rane, vendar pri tem ne pride do okužbe. Težava s parafini pri vsakodnevni negi pa je, da delujejo kot plastična vrečka, ki jo v obliki voščenega sloja namažemo na kožo. Pri tem pride do zastojev v podkožnem tkivu in normalna pozitivna verižna reakcija v refleksnih kožnih conah se spremeni v negativno. Če parafine uporabljamo le občasno, ne puščajo posledic. Toda pogosta uporaba krem, losjonov za nego telesa in mil, ki vsebujejo parafin, ima v terapevtskem pomenu pomembno vlogo, saj parafin prikriva individualne vzroke kroničnih obremenitev in zmanjšuje vitalno energijo. Nega kože brez parafinov je zato pomemben terapevtski element.

Naslednja tabela prikazuje parafine in njihove derivate, ki so v negovalnih preparatih.

 Parafin

Sestavine na parafinski podlagi Sinonimi za parafinske derivate
parafinski vosek (angl. paraffin wax)
trdi parafin  
paraffinum durim  
paraffinum solidum (DAB 8)
parafinsko olje (angl. paraffin oil)
mineralno olje (angl. mineral oil)
paraffinum perliquidum  
paraffinum subliqudium  
paraffinum liquidum  

Parafinski derivati

Sestavine na parafinski podlagi Sinonimi za parafinske derivate
vazelin (petrulatum ali petroleum jelly)
beli vazelin DAB 8
vazelinsko olje  
eucerin (mešanica iz pet odstotkov voska in parafinskega olja, ki je na primer v kremi Nivea)
eucerinum anhydricum  
lanolin (mešanica iz 65 odstotkov voska, 15 odstotkov parafinskega olja in 20 odstotkov vode, adeps lanae cum aqua ali adeps lanae hydrosum)
lanolin oil (olje iz voska)
talglicerid, hidriran (angl. hydrogenated tallow glyceride)
mikrokristalinski vosek (angl. mycrocrystalline wax)
mikrovosek (angl. mycro wax)
ozokerit zemeljski vosek, mikrovosek
ceresin mikrovosek, mikroparafin

Alkani (nasičeni ogljikovodiki)

Sestavine na parafinski podlagi Sinonimi za parafinske derivate
nasičeni z dolgo molekularno verigo  
eutanol (eutanol E, nasičeni maščobni alkohol)
hidrogenirane maščobe  
hidrirane maščob  
nevtralno olje (myrtol 318, migyol = triglyceride z nasičenimi maščobnimi kislinami C 8–12)
squalen = perhydrosqalen (nasičeni ogljikovodiki, pridobljeni s hidriranjem iz squalena, kot nadomestek rastlinskega olja)

Previdnost pri čebeljem vosku: pogosto je ponarejen ali pomešan s carnauba voskom, mikrovoskom, parafinom, lojem, smolami in maščobnimi kislinami.

 Zakaj ima nega kože in las odločilen vpliv na uspeh bioenergijske terapije?

 Vemo, da je koža visoko občutljivo čutilo, ki v organizmu opravlja pomembne reakcijske, regulacijske in kompenzacijske naloge. Način njenega negovanja ima odločilen vpliv na učinkovitost delovanja. Koža ima številne živčne celice in povezave z vsemi odzivnimi organi, s katerimi je v vzajemnem odnosu. Zato deluje pravilna nega kože pri ljudeh z normalno, zdravo kožo stimulativno na funkcije notranjih organov, mišic, živčevja, vezivnega tkiva … Sicer pa to ni le enosmerna pot, saj tudi organi v povratni zvezi učinkujejo na kožne predele. Napačna nega kože z učinkovinami, ki povzročajo alergije, tako ne vpliva negativno zgolj na kožo, temveč lahko občutno moti tudi delovanje notranjih organov. Nasprotno pa je mogoče zaznati pogosta draženja organov kot reakcijo in spremembo v segmentalni sliki kože. Optimalna nega kože je po eni strani pomembna za njeno varovanje, imeti pa bi morala tudi stabilizirajoči vidikPredvsem koži ne smemo škoditi ali celo povečati že pojavljajočega draženja.

Koža je kot organ razstrupljanja pomemben sestavni del celotnega sistema za razstrupljanje in izločanje iz telesa. Tako kot drugi organi razstrupljanja in izločanja mora izločati strupene snovi ne glede na to, ali te snovi nastajajo v telesu (med procesi presnove) ali pa vplivajo na telo od zunaj kot zunanji strupi. Notranji in zunanji strupi ustvarjajo toksične obremenitve telesa. Strupi se morajo izločiti s sistemi za izločanje, tudi skozi kožo, sicer se odložijo v medceličnih prostorih. Organi izločanja se lahko medsebojno podpirajo. Njihovo sodelovanje omogoča, da eden od organov deluje kot nadomestilo za drugi obremenjeni organ izločanja. Zato ima koža pomembno vlogo, saj mora, če tega ne zmorejo jetra in ledvice, izločiti strupe, ko pride do njihovega večjega dotoka. Mnoge domnevne kožne bolezni imajo tukaj svoj izvor, saj gre za legitimne izločevalne procese, vendar jih kot take pogosto ne prepoznamo.

Ob tem je koža zaradi vse večjega okoljskega onesnaževanja, UV-žarkov, uporabe agresivnih čistilnih in higienskih sredstev vsak dan zelo obremenjena. Ker škodljive snovi iz okolja napadajo njeno zaščitno plast, je tem obremenitvam izpostavljena brez vsakršne zaščite. Zaradi sredstev za nego kože in las se pogosto pojavljajo tudi alergijske reakcije. Potrošniki večinoma sploh ne vedo, da je vsakodnevna nega kože in las zanje obremenjujoča, saj se ne pokažejo povsem jasni simptomi (prikrite, “maskirane” alergije).

 Pravilna nega kože – pomemben dejavnik za ozdravitev in ohranjanje zdravja

Sredstva za nego kože naj bodo dejansko namenjena njeni negi. Pri izbiri sredstev moramo biti zelo pozorni, saj je na trgu mnogo izdelkov, ki zaradi določenih snovi v njihovih podlagah, učinkovinah ali dodatkih koži zelo škodujejo.

Snovi, ki jih vsebujejo sredstva za nego kože, so praviloma sestavljene iz:

  1. podlage za mazilo,
  2. najrazličnejših učinkovin, ki se od izdelka do izdelka (dnevne in nočne kreme, kreme proti gubam …) in od znamke do znamke razlikujejo in jih proizvajalci v svojih reklamah še posebej poudarjajo,
  3. drugih dodatkov (sredstva za konzerviranje, penjenje in nabrekanje, barvila in parfumi).

Podlaga za mazila

Kot podlago za mazila se najpogosteje porablja parafin ali parafinski derivati. Ti imajo celo mnogo prednosti, zaradi česar jih vse več uporabljajo tudi v naravni kozmetiki:

v velikih količinah nastajajo kot stranski proizvod pri predelavi surove nafte, tako da jih petrokemična industrija prodaja pod ceno,

  • ker je surova nafta naravni proizvod, je mogoče parafine in parafinske derivate označiti kot “naravne” – ugodnejši “naravni” dodatek k mazilom namreč ne obstaja,
  • nasičeni ogljikovodiki (voski) ne reagirajo z drugimi substancami, in ker ne morejo reagirati z okoljem, ne morejo postati žaltavi in tudi “zgniti” ne – sredstva za konzerviranje niso potrebna ali pa le v majhni količini,
  • ker jih je mogoče v laboratoriju temeljito očistiti, vsebujejo le malo neželenih snovi, zaradi česar povzročajo manj alergij (so hipoalergeni).

Parafin in parafinski derivati: prekletstvo ali blagor?

 Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre pri parafinu in njegovih derivatih za izjemen izdelek, je treba opozoriti, da njegove slabe strani in učinki na telo zdaleč prekašajo prednosti. Nasičene maščobe in parafini s svojimi derivati ustvarijo na koži neprepusten sloj maščobe. Tako rekoč zadušijo vse procese, ki normalno potekajo v zdravi koži: kisik nima več dostopa do kože, snovi, ki naj bi se izločale skozi kožo (na primer znoj, snovi pri vnetnih procesih in strupene snovi), so potisnjene nazaj v telo. Nastane “učinek plastične vrečke”.

Z zatesnitvijo kože je prekinjena komunikacija med kožo in okoljem – fiziološki procesi regulacije so oteženi, kar se kaže na več načinov:

strupene snovi se izločajo v omejenem obsegu ali pa se sploh ne morejo izločati skozi kožo,

  • omejeno izločanje vodi v zastoj strupov v podkožnem tkivu in podkožnem maščobnem tkivu, kar obremenjuje limfo in učinkuje alergijsko (to pa je pogoj za nastanek kroničnih bolezni),
  • z oviranjem kože v njeni izločevalni funkciji nastane v telesu nenaravni pritisk in strupi se začnejo izločati na silo skozi kožo, posledica pa je zmanjšana ali pretirano povečana občutljivost kože,
  • vzajemni procesi med kožo in organi se ne morejo več uskladiti, zaradi česar pride do napak v prenosnih sistemih.

Če kožo le občasno “negujemo” s parafini, to ne povzroča večjih težav. Stanje se poslabša predvsem takrat, ko v kožo vsakodnevno vtiramo parafine, zaradi česar so njene funkcije tako močno omejene, da tega ne more več uravnavati. Maščobe, ki pokrivajo kožo, povzročijo pomanjkljivo maščobno regulacijo telesu lastnih lojnic. Nastane učinek odvisnosti, kar postane očitno šele takrat, ko uporabo parafina in njegovih derivatov prekinemo. Koža postane suha in signalizira domnevno potrebo po maščobah, to potrebo pa “potešimo” z vnovično uporabo parafinskih derivatov. Nastane začaran krog, kajti funkcije kože se ne morejo obnoviti tako hitro, da bi zadostno odgovorile na zmanjšano proizvodnjo maščob.

Celo dobra kozmetika, ki se skuša težavam izogniti z uporabo drugih nasičenih maščob (na primer z mastjo ali čebeljim voskom, ki mu dodajo parafin), za dolgotrajnejšo nego prav tako ni primerna. Maščobe, ki so kot podlage sestavljene iz parafinov in njihovih derivatov, redkeje povzročajo blokade, vendar se pri stalni uporabi pojavi reakcijska otrplost kože.

Učinkovine

Pri izboru učinkovin se kozmetična industrija ravna po običajnih znanstvenih spoznanjih, predvsem pa po komercialnih izhodiščih in splošnih potrebah, včasih tudi po različnih tipih kože. Izbor je vse prej kot individualen in uporabnikom ne more resnično koristiti. Z uporabo kozmetike iz običajnih kombinacij parafinskih podlag s hormoni in beljakovinskimi sestavinami (kolagen, elastin, mukopolisaharidi, liposomi …) želijo povečati “učinkovitost” in tržno vrednost kozmetike. Vendar pa se toplota nabira v podkožnem maščevju in pod določenimi pogoji začne nabrekati tudi podkožno vezivno tkivo. Neželene gube so sicer videti “zlikane”, vendar zaradi preobremenjenosti začnejo degenerirati elastinska in kolagenska vlakna. Takšen kratkoročni “uspeh” ima za posledico še hitreje napredujočo ohlapnost kože. Poleg tega tuje beljakovine (na primer kolagen) povzročajo večjo alergijsko občutljivost. Podcenjevati ne smemo niti škodljivega učinka na celotni organizem, na primer na delovanje nadledvične žleze in hormonski sistem.

Dodatki

Izbira dodatkov, ki so v kozmetičnih preparatih, je zelo široka – sredstva za konzerviranje podaljšajo trajnost sredstev za nego kože, penaste mase dajo izdelkom prijetno konsistenco, parfum poskrbi za očarljiv vonj, sredstva za nabrekanje pa omogočajo proizvajalcu dodajanje večje količine vode, s čimer lahko proizvede več izdelkov. Kot vemo iz prakse, vsako leto dramatično narašča število alergijskih reakcij med prebivalstvom. Akutne alergijske reakcije, pri katerih lahko pacient takoj spozna, na kaj je alergičen, so vse bolj v ozadju. Prikrite, tako imenovane “maskirane alergije”, ki ne pokažejo značilne bolezenske slike v smislu vzrok-takojšnja posledica, pa drastično naraščajo.

 Kakšna naj bo pravilna nega kože?

 Optimalna nega kože in las ni določena zgolj z individualnim tipom kože in potrebami posameznika. Z določenimi učinkovinami je treba kožo hkrati spodbujati, da se optimalno razvija in stabilizira. Suha koža potrebuje maščobno in vlažilno nego ter snovi, ki pospešujejo regeneracijo kožnih celic, uravnavajo zaščitno plast kože in zavirajo čezmerno poroženitev. Koža, ki je občutljiva in se odziva na alergije, potrebuje kremo za stabilizacijo in učinkovine, ki nanjo delujejo pomirjujoče. Te sestavine limfatično stabilizirajo podkožno vezivno tkivo, s čimer preprečujejo alergijsko reakcijo. Optimalna nega kože, ki vpliva na ozdravitev in ohranjanje zdravja, mora biti dejansko prilagojena posamezniku. Še zlasti je to pomembno pri bolnikih s problematično kožo (posledica funkcionalnih motenj) in boleznih, ki se kažejo prek kože (na primer atopični dermatitis, alergijski ekcem ali luskavica). Zato je smiselno vsako kremo in druge preparate testirati z bioenergijskim testiranjem.

Najbolj znane znamke iz naravne kozmetike v Evropi so Dr. Hauschka, Weleda, Lavera, Sante, in nekatere od njih lahko kupimo tudi v Sloveniji.

2 STEBER ZDRAVJA: PITJE

Najpomembnejši vir zdravja je voda. Čeprav lahko nekaj časa preživimo brez hrane, moramo dnevno popiti zadostno količino vode, da nadomestimo izgubljeno telesno tekočino (na primer pri potenju) in zagotovimo zadostno količino tekočine za nastajanje urina in s tem nemoteno delovanje ledvic. Četudi je za izravnavo telesne tekočine pri izgubi vode v sili primerno vsakršno dovajanje tekočine (iz hrane, čaja, pijač…), ledvice za razstrupljanje potrebujejo predvsem eno – vodo, in to v najčistejši obliki.

Louis Pasteur je nekoč dejal, da popijemo 90 odstotkov naših bolezni, s čimer pa seveda ni mislil samo na vodo, ampak tudi na škodljive snovi, ki se nahajajo v njej.

Pri tem se moramo zavedati, da so ledvice predvsem zbiralni organ. V ta namen filtrirajo iz krvi okoli 200 litrov tekočine na dan. To se dogaja tako, da se kri preceja kot skozi cedilo, pri čemer velike krvničke ne morejo prodreti skozi odprtino ledvičnega “cedila”. Skozi pa lahko gredo voda in različne, v njej raztopljene snovi, ki so manjše velikosti. To so sečne snovi in sečna kislina, hkrati pa tudi okoljski strupi. S precejanjem nastane primarni seč, ki nato teče skozi tako imenovani aparat ledvičnega tubula (cevke), ki je pravi čudež narave. Ti ledvični tubuli lahko vodo znova transportirajo v kri, v cevi ledvičnega tubula pa ostanejo škodljive snovi, ki se z urinom odplaknejo v mehur in iz telesa.

Na koncu ledvičnega tubula se znova resorbira okoli 190 litrov tekočine. Zakaj torej moramo dovolj piti? To je pomembno predvsem zato, ker so za vzdrževanje naših telesnih funkcij življenjsko pomembne uravnotežene zaloge vode (naše telo je iz približno 70 odstotkov vode). Pri nezadostnih količinah vode se odpre pletivo ledvičnega tubula, da se zagotovi vodno ravnovesje, kar pomeni, da se v telo znova lahko resorbirajo tudi strupene snovi. Preostalih 10 litrov moramo resorbirati toliko, kolikor telo dopušča izgubo vode z urinom.

Čim manj pijemo, toliko več tekočine je treba resorbirati. In čim več moramo spet resorbirati, toliko več škodljivih snovi v vse višjih koncentracijah, ki bi bile sicer namenjene izločanju, organizem znova vsrka.

Čim več pijemo, toliko več urina lahko proizvedemo in toliko manj strupenih snovi morajo ledvice znova resorbirati, da ohranijo vodno ravnovesje. Optimalno delovanje ledvic je torej neposredno povezano z zadostnim dovajanjem vode.

Dnevno izgubimo okoli 0,5 do litra tekočine s potenjem, dihanjem, iztrebljanjem … Da bi zagotovili izločanje sečnih snovi, moramo dnevno proizvesti najmanj liter (še bolje 1,5 litra) urina. Poleg zaužite tekočine, ki jo vsebuje hrana, znaša povprečna potrebna količina popite tekočine torej od 1,5 do dva litra na dan. To so najmanjše priporočene vrednosti za dovajanje tekočine. Če pa želimo razstrupljanje telesa res podpirati, moramo na 25 kilogramov telesne teže popiti liter vode, pri intenzivni terapiji z razstrupljanjem telesa pa lahko to količino še povečamo.

Kot smo že pojasnili, je za dobro delovanje ledvic treba dovajati tekočino, še zlasti vodo. Če je v vodi vezanih veliko snovi (kot so v kavi, čaju, pivu, limonadi …), se tako zmanjša njena sposobnost, da veže strupene snovi, ki so v telesu. Čistejša kot je voda, toliko več škodljivih snovi lahko raztopi in jih prek ledvic izloči iz telesa. Z vnašanjem različnih “osvežilnih pijač”, kot so kokakola, fanta in druge, telo potrebuje za izločanje snovi iz teh pijač še več čiste vode. Tudi pri mineralni vodi je tako, saj so minerali v njej v ionizirani obliki in jih telo ne more uporabiti. Zato se morajo minerali prek ledvic znova izločiti, kar pa zmanjša njihovo sposobnost vezave strupov.

Samoumevno je, da v vodi ne bi smelo biti škodljivih snovi. Sicer nam pristojne institucije vedno znova zagotavljajo, da naj bi bila naša pitna voda ustrezna, toda to je določeno s pojmom tako imenovanih mejnih vrednosti. Te pa so lahko stvar razprave, zakonodajalec jih stalno na novo določa in popravlja (praviloma vedno navzgor!). Vsako škodljivo snov, ki jo prejmemo s pitno vodo (tudi če je znotraj mejnih vrednosti), moramo prek ledvic znova izločiti. S tem se zmanjša njihova sposobnost odvajanja strupov iz telesa. Torej tudi tukaj velja načelo čiste vode.

Voda ni le skupek vodnih molekul (molekul H2O), ampak se strukturira v tako imenovane grozde (angl. cluster) oziroma skupke. Posamezne molekule H2O se v vodi prostorsko razporedijo. Čim boljša je sestava vode v skupku, toliko večji potencial za vezavo strupov ima. Če postavite kozarec vode za eno uro na sonce, ima bistveno večji potencial za vezavo strupov. Govorimo o revitaliziranju vode.

Prečiščena in revitalizirana voda (taka voda ima nizko prevodnost in velike vrednosti v ohmih) je optimalna za delovanje ledvic in ohranjanje zdravja z dobrim razstrupljanjem prek ledvic. Dnevno poleg vseh drugih pijač popijte najmanj 2,5 litra čiste revitalizirane vode. Seveda lahko tudi hrano (testenine, krompir, zelenjavo …) in druge napitke (čaj, kavo …) pripravljate s to vodo. Predvsem pa je njena uporaba priporočljiva pri pranju solat in druge zelenjave in sadja, saj tako izkoristimo njen visoki potencial vezave strupov.

Revitalizirano vodo imajo rade tudi rože in domače živali. O tem lahko naredite preprost preizkus. Postavite posodo z vodo iz pipe zraven posode s čisto,revitalizirano vodo in opazujte vašega psa, mačko ali ptiča, kako bodo ravnali. Vedno znova boste doživeli, da bodo živali z dobrim instinktom dale prednost očiščeni vodi.

 

Vir: Karin Rižner, Center za bioresonanco

OSEM STEBROV ZDRAVJA

Osem stebrov zdravja je vodilo terapevtske prakse. Je nekaj, s čemer seznanjamo vsakega pacienta, ki prestopi naš prag, saj teh osem stvari predstavlja temelje dolgega in kvalitetnega življenja, brez kroničnih zdravstvenih težav.

Za teh osem zlatih pravil sem izvedela od priznane bioresonančne terapevtke Karin Rižner, ki je tudi napisala in javno delila besedilo, ki ga sedaj jaz delim z vami. Besedilo bom delila nespremenjeno, saj bi bilo karkoli spreminjati nesmiselno, mi je pa zdravilski škrat prišepnil, da se obetajo spremembe oz. da se bo v kratkem dodal še kakšen steber. O vsem vas bom seveda sproti obveščala.

Prav tako me lahko “pocukate za rokav”, v kolikor želite pdf. dokument celotnega besedila.


Izhodišča celostnega zdravljenja so sopomenka za individualni življenjski slog, ki je pogoj za zagotavljanje in ohranjanje zdravja. Pomenijo stebre, na katerih temelji naša “hiša” in so trdno izhodišče za zdravo življenje. Te stebre oziroma temelje določajo:

1. prehrana,
2. pitje,
3. nega telesa,
4. spanje,
5. gibanje,
6. skrb za psihično ravnotežje,
7. stik z zemljo,
8. sončenje.


V procesu ozdravitve in ohranjanja zdravja so pomembni prav vsi stebri. Ni dovolj, da poskrbimo samo za enega, na primer za zdravo prehrano ali dovolj pijače. Da bi dosegli optimalno zdravje, moramo poskrbeti za prav vse stebre.


Zagotavljanje in ohranjanje zdravja ni zgolj naloga terapevta. Terapevt lahko z bioenergijskim testiranjem določi le posamezna izhodišča teh stebrov. Z doslednim življenjskim slogom je treba stebre, na katerih temelji zdravje, postaviti in oblikovati tako, da zagotovimo in ohranimo zdravje. Prav v celostni medicini je uspeh terapije neposredno odvisen od sodelovanja pacienta in njegove pripravljenosti, da prevzame odgovornost za lastno zdravje.

Vir: Karin Rižner, Center za bioresonanco