Dejstvo je, da je dandanes 85% vseh bolezni kroničnih, čeprav so nam akutne bolezni bolj poznane. Kronične bolezni potekajo po drugačnih zakonitostih kot akutne. Imajo svojo zgodovino, saj leži resnični začetek bolezni običajno leta ali celo desetletja v preteklosti. Največkrat jih zaznamo kot problem šele takrat, ko nastopi bolečina ali kakšna druga neprijetnost. Izgubljanje zdravja je torej dinamični proces, prav tako tudi proces ozdravitve.

Zelo pomembno je poudariti, da vzroki kroničnih bolezni večinoma niso tam, kjer so simptomi in da jih ne moremo razložiti preprosto z neko infekcijo. Tako npr. revme ne dobimo zaradi sprehajanja po mokrem, ampak je revma posledica dolgoletnega nenormalnega razvoja in neupoštevanja opozorilnih znakov, ki na koncu vodijo k hudim bolečinam v sklepih oz. tkivih.

Za nazorno razlago problema uporabimo bolj tehnično primerjavo. Če se peljemo z avtom in nam nenadoma posveti opozorilna lučka za motorno olje, ne bomo vzeli kladiva in udarili po lučki, da nas ne bi več motila. Ne, ustavili se bomo na prvi bencinski črpalki in dotočili motorno olje. Kaj pa delamo v primeru našega telesa, našega zdravja? Neprestano s “kladivom udarjamo po signalnih lučkah”. Tako npr. glavobol običajno ne pomeni nič drugega kot signal, da so se strupene snovi v telesu preveč nakopičile in hočejo ven. Pravilni odziv bi seveda bil – pospeševanje razstrupljanja telesa. Zadnja stvar, ki jo telo potrebuje, je dodajanje novih kemikalij (tablete proti bolečinam). Vendar je prav to tisto, kar neprestano delamo.

Tipičen primer patološkega razvoja kronične bolezni, kot je revmatoidni artritis, je naslednji: dojenčka hranijo s kravjim mlekom, na katerega je alergičen. Ker tega nihče ne spozna, se funkcija črevesja in njegova črevesna flora nepravilno razvije. To vodi k imunski oslabelosti in nagnjenosti k infekcijam. Nato dobi še kožne ekceme, ki jih “zdravijo” s kortikosteroidnimi zdravili. Otrok je še bolj imunsko oslabljen, začnejo se neprestane angine ali vnetja ušes, ki jih vedno znova “zdravijo” z antibiotiki. Ker vse skupaj ne pomaga nič, mu odstranijo žrelnico ali/in mandlje. Antibiotiki mu uničijo še tisti ostanek zdrave črevesne flore, ki ga je uspel razviti. Sledi zaprtost, s tem pride do zastajanja strupenih snovi v črevesju in zato pomanjkljivega razstrupljanja telesa. Mladostnik odrašča, dobi po možnosti še vnetje slepiča, ki mu ga odstranijo.  Na pragu odraslosti se začnejo oglašati nekateri sklepi ali hrbtenica, ki sčasoma prerastejo v vnetje določenih sklepov. Na žalost se udarci s kladivom po signalnih lučkah s tem še zdaleč ne končajo. Posledica so hude degenerativne bolezni in rakasta obolenja.

Razlika med akutno in kronično boleznijo je v načinu reagiranja telesa: pri akutni bolezni je samoozdravitvena reakcija intenzivna (vročina, bolečine, slabost, driska, kašelj, izcedki…), pri kronični pa se je telo vdalo in ne more spet vzpostaviti ravnotežja. Pogled na bolezen je točka, v kateri se naravno zdravilstvo in konvencionalna medicina zelo razlikujeta.

V celostnem zdravljenju je definicija kronične bolezni naslednja: nezmožnost samo-regulacijske sposobnosti telesa, da spet doseže ravnotežje.

Bolezen z vsemi svojimi znaki torej ni nič drugega, kot poskus telesa, da ponovno vzpostavi ravnovesje (zdravje).

Zato na te znake ne smemo gledati negativno in poenostavljeno v smislu – tu je simptom in tu zdravilo zanj, ampak moramo telo v njegovih poskusih, da ponovno doseže ravnotežje, spodbujati z vsemi sredstvi. Velikokrat to pomeni, da bomo (mogoče prvič v življenju) spodbujali in prenašali vse akutne znake bolezni brez kakršnihkoli sredstev za tlačenje le-teh, vse dokler se telo ne bo pozdravilo. Zato je cilj celostnega zdravljenja pravzaprav le aktivacija samoozdravitvenih sposobnosti telesa in nikakor odpravljanje simptomov. Glede na zgoraj navedeno je jasno, da premagovanje kronične bolezni ni enostavno, hitro in linearno. Je dinamičen proces, ki največkrat traja eno do dve leti.

Vir: Karin Rižner