Večina ljudi misli, da jod najverjetneje shranjuje žleza ščitnica in da ga v telo vnesemo z jodirano namizno soljo. Ali ste vedeli, da ženske dojke lahko shranijo več joda kot ščitnična žleza? Ogromno organov našega telesa je odvisno od tega elementa v sledovih.

Jod je bistven element v sledovih v našem telesu. Čeprav ga telo potrebuje v sorazmerno majhnih količinah, le-tega ne more ustvariti samo, ampak ga mora absorbirati preko hrane.

In to ni enostavno. Jod se nahaja večinoma v oceanih, medtem ko je vsebnost joda v prsti relativno nizka. Sadje, žita in zelenjava torej vsebujejo le majhne količine joda. Delež joda v živalskih živilih, kot so jajca in mleko, je zdaj zaradi obogatitve živalske krme z jodom višji kot v preteklosti. Vendar so še vedno absolutni vrhunski dobavitelji joda morske alge in morske ribe.

Naključno odkritje joda

Jod je ena od mnogih naključnih odkritij znanosti: v Napoleonovih vojnah je lesni pepel za proizvodnjo smodnika postal redek. Proizvajalci so si zato pomagali s pepelom iz morskih alg, ki se je obilno razširil na obali Bretanije in Normandije.

Nekega dne leta 1811 je solinarski ustvarjalec Bernard Courtois iztisnil malo preveč žveplene kisline na pepel v svojem kotlu. Nenavadni vijolični hlapi so se dvignili in kristalizirali na stenah kotla do sijoče kovinske plasti. Po nekaj poskusih ponovitve svojega odrkitja, je Courtois preučeval novo odkrit element in pozneje so ga poimenovali: jod, po starodavni grški besedi za vijoličasto barvo ioeidēs .

Že 1500 let pred našo dobo, dolgo pred odkritjem elementa v sledovih jod, so starinski avtorji poročali, da so pepel iz morskih alg in morskih spužev uporabljali za zdravljenje ščitničnih žlez. Toda šele leta 1895 je bil nemški kemik Eugen Baumann sposoben odkriti jod v človeškem ščitničnem tkivu.

Jod in ščitnica

Danes je znano, da ščitnica potrebuje jod za izdelavo tiroidnih hormonov tiroksina (T4) in trijodotironina (T3). Ti nadzirajo številne metabolične procese v telesu in med drugim regulirajo delovanje srca, telesno temperaturo, cirkulacijo in živčni sistem. Odločno vplivajo na celoten razvoj in še posebej razvoj možganov otrok.

Najpogostejši in izrazit simptom pomanjkanja joda je golša, ki so jo že opisali antični avtorji. Ko ščitnica nima joda, producira premalo hormonov in nato tvori vedno več novih celic, da bi nadomestila pomanjkljivost. Posledice so spremembe v tkivih (noduli) in / ali disfunkcije (prekomerno in premalo delovanje), od katerih se lahko razvijejo druge bolezni.

Čeprav – ali ravno zato, ker mnoge motnje ščitnice povzroči pomanjkanje joda, se ponavadi pregledajo ravni ščitničnih hormonov namesto nivoja joda. Bolniki običajno prejmejo standardni odmerek joda in / ali pripravka tiroksina. Sintetični L-tiroksin (levotiroksin) je eno od najbolj predpisanih zdravil po vsem svetu. Vendar tiroksin ne more pokriti pomanjkanja joda.

Jod in drugi organi

Enostransko osredotočanje na ščitnico ne upošteva, da mnogi drugi organi potrebujejo in porabijo jod v telesu. Za prevoz joda iz krvnega obtoka v celice številnih organov se uporabljajo posebne transportne beljakovine, tako imenovane natrijev-jodid-simporterji. Te so dokazano med drugim v gastrointestinalnem traktu, žlezi slinavki, ledvicah, jajčnikih, placenti, prostati in nekaterih možganskih področjih.

Žleze v prsih imajo še posebno visoko porabo joda. Med nosečnostjo in dojenjem lahko celo shranijo več joda kot ščitnična žleza. Za to obstaja dober razlog: materino mleko namreč oskrbujejo z jodom. Že v dvanajstem tednu nosečnosti ima plod lastne ščitnične hormone in mati mora hkrati z jodom oskrbovati dve žlezi ščitnici.

Noseče ženske in doječe matere imajo zato povečajo potrebo po jodu.

Pomanjkanje joda, zlasti v nosečnosti in prvih letih življenja, lahko pomembno vpliva na otrokov razvoj možganov in telesno rast. Najresnejši zaplet pomanjkanja materinega joda je kretinizem, prirojeni hipotiroidizem z ogromnimi telesnimi in duševnimi motnjami. V Evropi je kretinizem v današnjih časih zelo redek, vendar še vedno prizadene milijone ljudi po vsem svetu.

Potreba po jodu in oskrba z jodom: Koliko joda je potrebujemo?

Pomanjkanje joda je globalni problem, ki prizadene okoli dve milijardi ljudi po vsem svetu.

Kljub uporabi jodirane soli je še vedno velik odstotek ljudi, ki niso dovolj oskrbljeni s tem pomembnim elementom v sledovih.

“Priporočeni vnos” se nanaša samo na potrebe ščitnice

Nemška Nutrition Society (DGE) priporoča odraslim dnevno 200 mikrogramov dnevnega vnosa joda, nosečnice in doječe matere naj bi uživale 230 ali 260 mikrogramov.

Poleg tega strokovnjaki sedaj ocenjujejo, da je dejanska potreba po jodu veliko višja, saj so priporočene količine dovolj le za delovanje žleze ščitnice.

Spremljevalci in tekmeci v organizmu

Poleg tega nam včasih manjkajo pomembna hranila, ki so potrebna za optimalno absorpcijo in uporabo joda, saj za posamezne korake v metabolizmu joda organizem potrebuje več pomožnih snovi (kofaktorjev). Ti vključujejo zlasti selen, železo in omega-3 maščobne kisline ter vitamine A, C in D.

Nasprotno, obstajajo nekatere snovi, ki – kadar jih uživamo v velikih količinah in hkrati z nizko-jodovimi dietami – vplivajo na absorpcijo joda v telesu ali na nastanek ščitničnih hormonov.

Najbolj znani vključujejo tiocianate, ki jih vsebujejo npr. različne kapusnice (zelje, brstični ohrovt, cvetača, brokoli, koleraba) pa tudi tobačni dim. Proizvodi iz soje in soja prav tako vsebujejo snovi, ki spodbujajo izoflavone, ki konkurirajo jodu v primeru že slabše oskrbe našega telesa z jodom.

Druga tekmeca joda sta brom in fluor. Oba sta kemično tesno povezana z jodom, v periodnem sistemu elementov, prav tako stojita skupaj v skupini halogenov. Fluorid, ki naj bi zaščitil zobe pred zobno gnilobo, danes ni na voljo samo v vsaki zobni pasti, ampak tudi v namizni soli – še posebej kombinacija jodirane soli s fluorom se zdi nesmiselna glede na konkurenco med obema elementoma.

Testiranje količine joda v telesu

Če želite vedeti, kakšnaje vaša lastna oskrba z jodom, to lahko storite s preiskavami krvi in urina. Vendar pa je rezultat smiseln samo za dobavo joda ščitnice.

Relativno nova metoda za boljše ocenjevanje splošnih potreb telesa je test za zasičenost joda, ki sta ga razvila dva ameriška zdravnika. Prvotno se 50 mg joda jemlje oralno – količina, za katero se domneva, da je običajno shranjena v telesu. Če je organizem optimalno preskrbljen z jodom, izloči vsaj 90 odstotkov te količine joda z urinom. Po drugi strani, če zadrži več kot 10 odstotkov, se to šteje kot pomanjkanje joda.

Pri nas v ordinaciji opravljamo testiranje z OLIGOSCAN testom, ki med drugim pokaže tudi preskrbljenost telesa z jodom.

Pomemben vir joda

Jodirana namizna sol

Jodirana sol ne prenaša toplote. Pri dolgotrajnem kuhanju, na primer v testeninah ali pri kuhanju krompirja, velik del joda izhlapi. Najbolje je, da solite hrano po kuhanju.

Jod iz alg

Daleč najbolj bogata hrana z jodom so morske alge. V svojih celicah namreč v visokih koncentracijah kopičijo jodove spojine, raztopljene v morski vodi. Njihova naravna vsebnost joda ne presega le vsebnosti joda v vsem  sadju in zelenjavi, temveč tudi v morskih ribah in morskih sadežih.

Z algami kot zelenjavno prilogo ali v solati prinesete zanimivo spremembo na mizo. Upoštevajte, da lahko hranila in predvsem vsebnost joda v posameznih vrstah alg močno niha. Nekatere vrste vsebujejo do 11.000 miligramov joda na kilogram suhe teže, od katerih pa se lahko, odvisno od metode priprave, po drugi strani izgubi velik del.

Varen vir: evropske atlantske alge

Ker alge ne absorbirajo le joda, temveč tudi težke kovine in radioaktivne snovi iz morske vode, morate pozornost posvetiti tudi njihovemu izvoru. Atlantske alge iz evropskih vzrejnih kultur ali celo boljše iz divjine, so običajno zelo dobro nadzorovane za morebitne obremenitve.

Predvsem pa so dobra izbira ob visokih potrebah po jodu ali dokazanem pomanjkanju joda, ki ga ni mogoče zadovoljiti s prehrano, visokokakovostna prehranska dopolnila iz morskih alg z natančno določenim odmerkom joda.

VIR