Zdravje ljudi po svetu se kljub “čudežem sodobne medicine” stalno poslabšuje z zastrašujočo hitrostjo. Degeneracijske kronične bolezni, ki so jih včasih prenašali le šibki in starejši ljudje, postajajo vse pogostejše že pri mladih in celo otrocih. Pojavlja se vse več novih (kot je aids), povečuje se število obolelih z avtoimunskimi boleznimi (na primer z alzheimerjevo boleznijo, multiplo sklerozo, crohnovo boleznijo, mišično distrofijo) in obolevnost za rakom se veča iz leta v leto. Kaj se pravzaprav dogaja?
Kronična zastrupljenost, povedano preprosto in na kratko. “Fast in junk food”, konzervansi in drugi dodatki, kemično onesnaženje zraka, vode in tal, hitro življenje, nenadzorovano uživanje zdravil in poživil – vse to pripomore k zastrupljanju človeškega telesa in poslabševanju zdravja.
Večina ljudi danes skrbi za svoje avtomobile bolje kot za svoje telo. Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi v rezervoar avtomobila nekritično zlivali bencin, dizelsko gorivo, kerozin, propan in za dobro mero še skodelico sladkorja. Vendar je to natančno to, kar večina počne – meša meso, kruh, mleko, maščobe, sladkor in druga nezdružljiva živila v enem obroku!
Večino današnjih pogostejših in pogubnih bolezni, kot so rak, sladkorna bolezen in ciroza jeter, ne povzročajo virusi ali drugi mikrobi, ampak dolgoročno nalaganje strupenih odpadnih snovi in kislin v telesu, kar ustvarja primerne razmere za rast mikrobov. Česar sodobna medicina nikakor noče sprevideti, je neposredna povezava med onesnaženostjo človekovega okolja in notranjim onesnaženjem človeškega telesa. Preprosto dejstvo je, da vsi strupi, ki zaidejo v naravni ekosistem (makrokozmos), na koncu neizbežno končajo v človeškem telesu (mikrokozmos).
Strupenost hrane, vode in zraka vedno povzroči zastrupljenost krvi, tkiv in celičnih tekočin. Te strupene razmere postanejo podlaga za bolezni in propadanje. Nobeno zdravilo ali operacija ne more rešiti težave, saj vzrok niso mikrobi ali prirojene napake, zastrupljeni so kri in tkiva človeškega telesa – ali povedano s tujko – toksemija. Če vidimo kup odpadkov, ki jih prekrivajo muhe in mušje ličinke, ne bomo krivili muh, da so ustvarile umazanijo, in ne bomo poskusili uporabiti strupov, da bi muhe in ličinke zastrupili. Namesto tega bomo odstranili odpadke in ostanke; muhe ne bodo imele kje odlagati jajčec in bodo povsem naravno izginile.
Natančno isto načelo velja za človeško telo. Edina rešitev za kronične in degeneracijske bolezni je odstranitev resničnega vzroka, in sicer tako, da iz telesa počistimo strupe, ki onesnažujejo kri in tkiva.
Dokler se človeštvo ne bo zbudilo in sprevidelo smrtonosne nevarnosti, ki našemu zdravju vse huje grozi iz onesnaženega okolja, in začelo ukrepati, je skrb za naše zdravje popolnoma v naših rokah. Nimamo druge izbire, kot da se občasno temeljito razstrupimo in skrbimo za svoj “notranji svet”.
Človeško telo vsak dan tvori notranje strupe kot naravni stranski produkt prebavljanja in presnove. Ko pri sproščanju energije izgoreva glukoza, se tvorijo odpadne snovi, na primer ogljikov dioksid. Mlečna kislina je odpadna snov, ki nastaja pri mišičnem delu. V zdravem telesu se vse naravne odpadne snovi izločijo prek izločevalnih organov. Zastrupljenost tkiv nastopi, kadar se odpadne snovi v telesu začnejo zadrževati. Zadrževanje nastane zaradi dveh vzrokov: prvi je pretirana izpostavljenost telesa nenaravnim okoljskim strupom, drugi pa okrnjena sposobnost normalnih izločevalnih procesov zaradi nezdravih navad ter preobremenjenosti in izčrpanosti živčnega sistema zaradi modernega hiperaktivnega življenja. Večinoma je toksemija posledica kombinacije več dejavnikov: nekritičnih prehranjevalnih navad, kemično kontaminirane hrane in vode, kajenja, pitja alkohola, hitrega načina življenja, pretiranega stresa, nezadostnega počitka itd.
Ne glede na vzrok zastrupljenosti so posledice vedno enake. Torej je prvi korak pri zdravljenju katerekoli bolezni temeljito čiščenje telesa. Po vsakem temeljitem čiščenju so priporočljivi določeni ukrepi, da bi nadaljnje zastrupljanje telesa čim bolj upočasnili. To navadno pomeni, da moramo spremeniti prehranjevalne navade, prilagoditi različne vidike načina življenja in se naučiti temeljnih pravil o delovanju telesa, kot je na primer aksiom: “Smo to, kar jemo.”
Vloga avtonomnega živčevja pri razstrupljanju
Ena najpomembnejših stvari, ki jo moramo razumeti o delovanju našega telesa pri zastrupljanju in razstrupljanju, je način, kako deluje avtonomni živčni sistem. Vse življenjske funkcije telesa nadzoruje avtonomni živčni sistem, ki ima dve antagonistični (nasprotno delujoči si) veji. Eno vejo imenujemo simpatik in je vključena pri kakršnikoli fizični dejavnosti, težkem delu, vznemirjenosti, čutnem dražljaju, čustvenem nemiru ali drugih intenzivnih dejavnostih. Kadar je vključen simpatik, je celotna oskrba energije v telesu namenjena aktivnemu odgovoru na zunanje dražljaje in ta funkcija porablja energijo hitreje, kot se lahko tvori. Posledica je živčna izčrpanost, ki je postala kronično stanje vsakdana za večino ljudi po svetu.
Druga veja avtonomnega živčnega sistema je parasimpatik. Ta nadzoruje imunski sistem, samočiščenje in uravnava izločevalne funkcije telesa. Parasimpatik se lahko vključi le, če ima telo dovolj časa za popolni počitek in umiritev. Človeško telo je narejeno tako, da sta obe veji v zdravem ravnotežju: intenzivnemu fizičnemu naporu mora slediti obdobje globokega počitka in fizične umiritve. Samo tako se lahko telo opomore in se uravnoteži. Kadarkoli je telo prisiljeno zaradi modernega mestnega življenja dalj časa delovati aktivno, imunski sistem oslabi, čistilne in izločevalne funkcije so okrnjene in strupene odpadne snovi se začnejo kopičiti. Prevelika obremenjenost z delom, čezmerno vdajanje razvadam pri hrani in pijači, pretirano draženje čutil, čustveno vznemirjenje – vse to vodi k stalnemu vzburjanju simpatične veje živčevja, ki postane aktivna noč in dan. V takem stanju ustrezno razstrupljanje sploh ni mogoče. Izčrpanost telesa in duha je torej pomembni dejavnik za nastanek toksemije, ta pa temeljni vzrok vseh bolezni.
Zastrupljenost tkiv
Oglejmo si, kakšne so značilnosti toksemije. V zdravem telesu so kri in druge telesne tekočine rahlo bazične, tkiva in celice pa so dobro oskrbovani s kisikom. Bazičnost in kisik sta torej temelja zdravja in učinkovitega imunskega odgovora. Bakterijske, virusne in glivične infekcije se ne morejo razviti v tkivih, ki so bazična in prepojena s kisikom, in skoraj vse mikrobe lahko nevtraliziramo z bazičnim okoljem in kisikom. Ko pa notranja zastrupljenost presega zmožnost organizma, da se očisti, se bazičnost in prisotnost kisika močno zmanjšata. Za toksemijo sta torej značilni dve stanji: zakisanost tkiv (acidoza) in pomanjkanje kisika (hipoksija). Zakisanost in hipoksija ustvarjata razmere, v katerih virusi, bakterije, glivice in drugi mikrobi najdejo svojo priložnost in se začnejo razmnoževati. Vsi mikrobi imajo zelo ozko območje razmer, v katerih lahko preživijo in se razmnožujejo. Prisotnost mikrobov v telesu ni temeljni vzrok katerekoli bolezni, ampak je simptom (znak) toksemije. Najbolj pogosti znaki zakisanosti in hipoksije so:
- zgaga
- alergije
- glavoboli
- mozoljaste tvorbe
- glivične infekcije
- gastritis (vnetje želodčne sluznice)
- luskavica
- sinusitis (vnetje obnosnih votlin)
- utrujenost
- izpadanje las
- artritis (vnetje sklepov)
- neprijeten telesni vonj
- pogosti prehladi
- vaginitis (vnetje nožnice)
- depresija
- presežek sluzi
- hiperaktivnost in vznemirjenje
Edina rešitev za onesnaženje telesa je očiščenje. Najhujša napaka je, če začnemo uporabljati zdravila ali se odločimo za operativne posege, da bi se začasno znebili znakov, ki kažejo na toksemijo. Tako samo poslabšujemo težave, saj s temi ukrepi zvišujemo zastrupljenost krvi in tkiv, slabšamo imunsko odzivnost in druge življenjske funkcije.
Danes se ni mogoče izogniti vsem strupenim vnosom v telo. Vendar lahko z nekaterimi pomembnimi spremembami prehranskih in drugih navad precej dobro zmanjšamo tveganje in se varujemo pred rakavimi obolenji, obolenji srca in ožilja in drugimi ogrožajočimi boleznimi. To dosežemo z rednim čiščenjem telesa, še preden se strupi nakopičijo do kritične meje. Bolj smo zastrupljeni, manj učinkovito delujejo naši izločevalni organi; in če ekstremna toksemija traja predolgo, lahko pride do nepopravljive škode pri izločevalnih organih.
Če želimo doseči, da bo naše razstrupljanje uspešno, si moramo za to vzeti vsaj tri dni časa. Precej boljše rezultate dosežemo s sedemdnevnim razstrupljanjem, saj se v sedmih dneh očistijo kri, tkiva in naši notranji organi. Popolni mir in sprostitev sta nujno potrebna! Take razmere bomo zelo težko dosegli doma, razen če živimo sami in v naravnem, neonesnaženem okolju. Za nobeno ceno ne smemo dopustiti, da bi nas kaj zmotilo ali vznemirilo (telefonski klic iz službe, “dobra novica” starejšega sina, kriza v sosedovi družini …). Telefoni, elektronska pošta in podobno so popolnoma prepovedani. Če nismo pripravljeni, da se za sedem dni popolnoma izoliramo od “ponorelega sveta”, je bolje, da se temeljitega razstrupljanja sploh ne lotimo. Nobene možnosti za uspeh nimamo, če se poskusimo razstrupiti samo s pravo prehrano in jemanjem določenih prehranskih dodatkov, hkrati pa živimo isto aktivno življenje. Zato poskrbimo, da nas med celotnim programom razstrupljanja ne bo nihče motil, vznemirjal, razjezil ali prekinil. Priporočljivo je tudi, da vmes ne gledamo nasilnih filmov, ne poslušamo glasne glasbe, ne srečujemo nadležnih ljudi in ne delamo ničesar, kar bi nas vznemirilo ali čustveno zaposlilo. Tisti trenutek, ko se vznemirimo, se “prižge” simpatična veja avtonomnega živčevja in celotni proces razstrupljanja zastane.
Najboljši čas za očiščenje je druga polovica februarja in ves marec. To je čas, ko se telo tudi naravno najbolje čisti. Če nam to ne uspe, je dober čas tudi jeseni (oktober/november). To ne pomeni, da se v drugih obdobjih ne smemo intenzivno razstrupljati, a v omenjenem času bomo dosegli še boljše rezultate.
Vendar pozor! Obstaja pogoj za začetek kakršnegakoli programa za razstrupljanje telesa – vsi izločevalni organi morajo biti sposobni prenesti naval strupov, ki se sprostijo iz vseh delov telesa, kjer so skladiščeni, in biti sposobni, da strupe izločijo iz telesa. Če za to ne poskrbimo že prej, bomo z razstrupljevalnimi ukrepi sprožili sproščanje strupov z razmeroma varnih mest (maščobnih in vezivnih tkiv) v obtok, vendar jih telo ne bo sposobno izločiti. Še več, lahko si naredimo zelo veliko škodo, saj lahko strupi nepopravljivo poškodujejo izločevalne organe ali se v velikih količinah znova naložijo na mesta, kjer je imelo telo že prej šibke točke.
Če ste v dvomih kako se razstrupljanja lotiti ali želite pred začetkom razstrupljanja vaše izločevalne organe kar najboljše pripraviti na razstrupljanje, nas kontaktirajte. Z veseljem vam bomo svetovali ter s pomočjo bioresonančne metode preverili stanje izločevalnih organov in jih s pomočjo terapij podprli, če bo le to potrebno.
Vir: Karin Rižner, Center za bioresonanco
BIO-COR 