10 years challenge

Ko je začel na omrežjih krožiti t.i. “10 years challenge” temu nisem posvečala pretirane pozornosti. Pač še ena izmed muh, ki naredi Instagram ponovno bolj zanimiv, da slučajno ljudje ne bi nanj pozabili – kot da je to sploh mogoče. Nato pa sem se po nekem času tudi sama zavzela in nisem mogla mimo 100000 fotografij, ki prikazuje tako samooklicane “influencerje”, kot tudi nas, “navadne ljudi”, brez par tisoč sledilcev, ki so objavili svoje zdajšnje fotografije ter tiste izpred vsaj 10 let nazaj. Opazila sem, da ljudje na fotografijah pred 10 leti izgledajo: 1. veliko slabše: njihova telesa niso izklesana, (neverjetno vendar) gubic na obrazu je več ; 2. ljudje so fotografirani v vsakdanjem oklju brez blišča in predhodnih urnih priprav za nastanek ene fotografije; in kar je najpomembnejše 3. ljudje izgledajo srečni in zadovoljni sami s seboj prav takšni kot so.

Ok, ena izmed pozitivnih stvari omenjenega izziva je, da se končno vsaj za trenutek več ne primerjamo z drugimi, temveč sami s seboj, saj če se sliši še tako klišejsko, je najpomembneje, da smo vsako leto boljša različica samega sebe. Me je pa zmotila ena stvar. Kaj dandanes definira uspeh posameznika? Da pred drugimi zgledamo srečni in zadovoljni in ne to, da se dejansko tako počutimo? Srečo definira skrbno izbrana garderoba, indijanke barve na obrazu, izklesamo (pofiltrirano) telo, naučen nasmeh, ki razkriva vrsto skrbno pobeljenih zob, ki se bleščijo, da preusmerijo pozornost iz nenasmejanih oči, ki jih zastirajo goste, meterske trepalnice?

Je to uspeh? Je res to vse, kar smo kot širša družba sposobni doseči v obdobju 10 let? Da cel čas poudarjamo kako moramo biti zvesti sami sebi, kako moramo skrbeti za svoje duhovno zdravje, kako se moramo izpopolnjevati, se izboljšati, dosegati vedno več? Ta blog pišem tudi zase, saj priznam, da me kljub zavedanju kako negativni vpliv imajo na nas družbena omrežja, še prehitro in tudi prepogosto zanese v prikazovanje popolnegain razburljivega življenja, ki bi si želela, da se kosa z življenjem “ta glavnih” na instagramu. Ker verjetno pa so oni 100% cel čas srečni. In kako bodo drugače ljudje videli, da sem uspešna? (Kot da je to najpomembnejša stvar na svetu). Ker na fotografije se ne žalost ne da ujeti notrajnjega zadovoljstva, intelektualnih dosežkov, občutka ljubezni, prijateljstva, topline,… ker je fotografija iz Balija veliko bolj zanimiva in ljudje na Baliju so vendar srečni, kajne? Čeprav so v sebi prazni in nezadovoljni. Ker fotografija iz domačega kavča, v toplem zavetju svojega doma (ki btw ni instagrabilen), v razvlečeni pižami še iz časov srednje šole, brez kančka make upa-a, razmrščeno figo na vrhu glave, s čajem v napol izrabljeni (moji najljubši) skodelici, žal ni IG material … Čeprav sem v danem trenutku popolnoma zadovoljna sama s seboj.

Treba se je konkretno zavedati, da je vse kar prikazujemo iluzija, kar je popolnoma normalno, saj so le redko kateri tako pogumni, da prikažejo realno stanje in tudi svoje neuspehe, slabe misli in mogoče celo nezaupanje v to, da so trenutno na pravi poti, ki si jo želijo.

Tako sem se zamislila in premišljevala, kaj vse se mi je zgodilo v obdobju 10 let. Pobrskala sem med starimi fotografijami v obdobju 10 let (bolj za šalo, kot zato, da bi jih objavila) in ugotovila, da fotografija tistemu, ki v danem trenutku ni delil z mano vseh občutkov, ne pove popolnoma nič.

V obdobju od svojih 20 do skoraj dopolnjenih 30 sem doživela ogromno. Na začetku sem uživala v brezskrbnih letih študijskega življenja, ki se jih bom z največjim veseljem spominjala, kot enega izmed najlepših obdobij. Še preden so se končala, se mi je svet obrnil na glavo, primorana sem se bila “zresniti” praktično čez noč, zaradi skrbi za atijevo zdravje, ker je pustilo v meni velik pečat, ki ga je občutiti še danes.

Pred to prelomnico, je bilo zdravje nekaj samoumnevnega, edina skrb pa so mi bile dobre ocene na izpitih in občasno kakšne sladke skrbi v zvezi s fanti. Pred tem sem odkrivala in raziskovala svet, spoznavala nove ljudi in se zabavala. Nato pa kot strela iz jasnega. Diagnoza rak pri atiju, po kateri smo vsi skupaj tavali v temi, se trudili živeti brez kakršnih koli pametnih informacij, brez kakršne koli podpore. Na dan, ko sem prejela diplomo, smo ga skoraj izgubili zaradi pooperativnih zapletov. Stiske, ki sem jo doživljala, ni mogoče ubesediti ali pa je jaz še enostavno nisem sposobna. Najhujša sta negotovost in strah pred tem, kaj sledi, ki te ohromi, ko se pretvarjaš, da si močen, da zmoreš in te občutke potlačiš, če želiš normalno funkcionirati, naprej študirati in skrbeti za dobre ocene ter se truditi za kanček družabnega življenja med tem, ko poskušaš pokazati razumevanje prijateljici, ki doživlja živčni zlom zaradi svežega mozolja pred date nightom.

Sledila je druga prelomnica. Zanosila sem, nepričakovano, nenačrtovano. Ob vsej norišnici okoli atijevega zdravja, se je zgodilo. Življenje se mi je v tistem trenutku zdelo dragocenejše kot kadarkoli poprej, zato splav ni bil opcija. Zmogla bom, zmogla bom končati magisterij, stati ob strani družini in se pripraviti na majhno bitje, ki je že veselo delalo premete pod mojim srcem.

In tako sem zmogla. Dan po dan. Korak po korak. Zmaga na zmago. Ena kemoterapija za drugo. En izpit za drugim. En ultrazvok za drugim, kjer sem lahko občudovala svojo deklico. Mesec za mesecem je minilo leto 2013. Najbolj prelomno leto mojega življenja, ki se je začelo z atijevo diagnozo in zaključilo z rojstvom moje največje ljubezni – Hane.

Ponovno sem krmarila med študijskimi obveznostmi in novim, materinskim življenjem, ki je bilo veliko težje pa tudi veliko lepše, kot sem upala pričakovati. Zahvalim se lahko celotni družini, da so me ves čas podpirali ter mi pomagali, saj ne vem kako bi mi brez njih uspelo.

Odpisala sem zadnji izpit, pričela s službo, ki me je v par mesecih naučila eno, sila pomembno stvar: nikar v življenju ne počni nečesar, kar te ne izpolnjuje, saj boš končal izčrpan in nesrečen. Vsak zase mora poskrbeti, da doseže svoje sanje. O tem kako me je pot pripeljala do svoje druge velike ljubezni – bioresonance, sem že pisala v svojem prvem blog zapisu. V tem sem se našla, v tem še sedaj uživam in delo me resnično osrečuje ter izpolnjuje. Še sedaj seveda kakor mi čas dopušča prebiram literaturo, knjige o alternativni medicini, spremljam najnovejše raziskave ter spremljam nove načine dela.

Nisem pa še popolnoma našla same sebe, vsak dan znova se iščem, odkrivam in tudi v tem uživam. Včasih je težko priznatu svoje slabosti, včasih to pride spontano in brez pretresov. Včasih so lekcije boleče in se vrstijo ena za drugo. Iz nekaterih se hitro učim, spet za druge bom potrebovala še nadaljnjih 10 let, da jih predelam. Ampak to je življenje in s tem se poskušam sprijazniti.

Torej 10 stvari, ki sem jih dosegla v 10 letih:

  1. postala sem mamica najbolj čudoviti punčki pod soncem
  2. ugotovila sem, da smo vsi ranljivi in da bolezen pride še prehitro in da je prvi pogoj za vse ostalo zdravje
  3. diplomirala in magistrirala sem z 10
  4. našla sem svoje poslanstvo – bioresonanco in alternativno medicino
  5. na življenje gledam širše in se zavedam minljivosti vsega kar nas obdaja
  6. zmogla sem kljub vsem preizkušnjam
  7. soočila sem se s svojimi slabostmi in jih poskusila sprejeti, v kolikor jih ne gre spremeniti
  8. trudim se biti zadovoljna sama s seboj in svojim življenjem, saj ima vsak svojo pot, nobena ni prava ali napačna, temveč le drugačna
  9. uspela sem videti nekaj sveta in spoznala, da smo lahko zadovoljni s tem kako živimo tukaj, kjer smo, saj nas nobena druga država in tudi ne oseba ne bo osrečila, če se ne bomo osrečili sami (to z osebo še predelujem 😀 )
  10. spoznala sem različne ljudi, jih sprejela in prenehala obsojati zaradi različnih pogledov na svet, mišlenja in navad, jim zaželela srečo in se umaknila iz njihovega življenja v kolikor mi njihova družba ni ustrezala ali se skladala z mojimi vrednotami

Vse to, kar se je v 10 letih spremenilo, ni vidno prav na nobeni fotografiji. Vse življenjske izkušnje, vso znanje, srečni trenutki pa tudi tisti bridkejši, ki nas oblikujejo v osebo, kot smo sedaj, po 10 letih, so na fotografijah nevidni. Noben filter, pobeljeni zobje, contouring, umetne trepalnice, ne bodo prikazali našega uspeha in razvoja v 10 letih.

Sreča se tu in tam opazi na fotografiji ob pristnih nasmehih, ki dosežejo oči ob popolnoma vsakdanjih situacijah in spontanem trenutku. Vendar le takrat, ko odmislimo druge in se vprašamo kako se mi počutimo v takšnem trenutku in ne, ko se sprašujemo kako ustvariti vizualno popoln trenutek.

Dajmo v naslednjih 10 letih spremenit to, da ponovno zaživimo v trenutku, brez razmišljanja, kako ustvariti fotografijo, ki bo celemu svetu sporočila, da smo srečni in bomo videli, kako bo sreča sama sedla na nas, kot droben metuljček v letu, če se bomo le ustavili in jo prenehali loviti na napačnem kraju.

TRENUTEK SREČE

Poslušam nevihto, ki besni zunaj in te opazujem, kako spokojno spiš.

Gledam tvoje mirne vdihe, zaprte očke s popolnimi, dolgimi, črnimi trepalnicami, ki ti božajo svetla lička, ki jih je danes rahlo obarval topel sonček. Pobožam te po skodranih, vlažnih in mehkih laskih, ki se ti v pramenih lepijo na čelo.

Želim čutiti vsako najmanjšo podrobnost in si jo vtisniti globoko v spomin.

Dnevi bežijo in ti si vsak dan večja. Kdo ve, kdaj te bom zadnjič opazovala tako ležati poleg sebe, kdaj boš zadnjič stegnila svojo rokico in poiskala mojo bližino, kdaj mi boš zadnjič prilepila moker poljubček na lica in mi v lase izgovorila najlepše tri besede. Da me imaš rada.

Želim si, da bi lahko takšne trenutke zamrznila in se vračala takrat, ko bi mi bilo težko, saj prav zaradi takšnih trenutkov je življenje lepo in čudovito. In nič me ne osreči bolj, kot tvoja glavica, ki nežno počiva na moji rami.

Uživam v trenutku, saj vem, da še prehitro mine.

Zato pa je… le trenutek.

KO ZBOLI TERAPEVTKA

Tako pa je doletelo tudi mene. Že cel mesec sem prav čutila, da se me nekaj loteva, da manjka samo še tista pika na i in bo tudi moj imunski sistem klonil pod težo stresa in izgorelosti. Ker sem se cel  mesec september zelo intenzivno pripravljala na izpit iz zdravstvenih vsebin, enostavno nisem imela niti dneva časa, da bi si odpočila, normalno zadihala ter napolnila baterije. Upala sem samo, da me kaj ne zgrabi pred izpitom, vsak dan pridno uživala Altrient liposomski vitamin C (mimogrede ga priporočam vsem, ki  bi si želeli okrepiti imunski sistem ali prebolevate kakšno virozo, saj ima najvišjo biološko razpoložljivost med vsemi oralnimi oblikami vitamina C), veliko zelenjave ter tako nekako vse skupaj očitno samo zamaknila.

Včeraj me je pričela boleti glava, v sinusih mi je razbijalo in bolečina v grlu je spominjala na vnete mandlje. Še kakšni dve leti nazaj, bi cel dopoldan presedela v čakalnici pri zdravnci, čakala na izvide krvnih presikav in verjetno odšla domov s škatlico antibiotikov. Nato bi naslednjih pet dni preživela priklenjena na posteljo in čakala, da simptomi izzvenijo, da tablete opravijo svoje. Bolečino bi si lajšala z lekadoli ali aspirini ter prav tako zbijala povišano telesno temperaturo.

Še dobro, da so ti časi mimo.

Včeraj sem se le namestila na stol, prijela elektrode v roke, opravila bioresonančno testiranje, ki je pokazalo bakterijsko infekcijo na mandljih ter sinusih. Prejela sem  terapije za podporo imunskemu ter limfnemu sistemu ter protibakterijsko terapijo. Kar hitro se mi je zvišala telesna temperatura, tako da sem se zvečer zgodaj spravila v posteljo ter se okrepila s sveže stisnjenim  sokom rdeče pese (za kaj vse je dober in kako ga uživati vam zaupam naslednjič). Zjutraj več nisem imela povišane temperature, sinusi so popolnoma vredu, mandlje pa še malenkost čutim in potrebujejo še eno protibakterijsko terapijo.

Ob akutnih zadevah je bioresonančna terapija zelo učinkovita, saj pohitri proces zdravljenja ter okrepi odziv imunskega sistema. Učinki so takojšnji in presenetljivi. Če svoje telo podkrepim še z ogromnimi količinami vode, vitaminom C ter sveže stisnjenimi zelenjavnimi sokovi pa sem tako jaz, kot tudi moji najbljižji ter pacienti v najkrajšem možnem času ozdravljeni.

Vsekakor pa se je potrebno zavedati, da je nezdravljena angina izredno nevarna, saj lahko toksini bakterij negativno vplivajo na ledvice, sklepe ter srčne zaklopke. Zato je vsekakor potrebno hitro ukrepanje ter vzpodbujanje razstrupljanja in dovolj počitka, da se telo regenerira.

Osebna zgodba

Nekoč, ni dolgo tega, je živela majhna deklica. Deklica svetlih skuštranih las, zvedavih in iskrivih oči, porjavele kože od skakanja po soncu, zardelih lic od svežega zraka, umazanih podplatov od bose hoje, ko je le bilo mogoče in velikega srca, ki si je zmeraj želelo pomagati tako ljudem, kot tudi vsem okoliškim živalim.

Deklica je z veseljem obiskovala šolo, se učila novih znanj in že od majhnega sanjala, da bo nekoč zdravnica, da bo lahko reševala ljudi, se vsak dan podala v službo z nasmeškom, saj bo spremenila življenje vsaj enega človeka na boljše…in to je edino, kar šteje.

Leta so tekla, deklica je odraščala in kljub “zdravemu” načinu življenja so jo pričele pestiti takšne in drugačne zdravstvene tegobe. Šele takrat se je deklica nekako srečala z našim zdravstvenim sistemom in porušile so se ji sanje. Kar je videla, ji ni bilo všeč. Videla je, da sposobni ljudje, zaradi takšnega in drugačnega pomanjkanja ne morejo dati vsega od sebe, saj so časovno in denarno omejeni,  izmučeni in naveličani sistema v katerem delajo. Takrat se je deklica odločila, da medicina ni zanjo, da pod takšnimi pogoji ne bi mogla delati, saj ne bi bilo pošteno ne do pacientov ter ne do nje same. Pot jo je zanesla v povsem druge vode.

Vendar se sanje vseeno niso končale tako.

Leta 2013 je na svet prijokala prav takšna majhna deklica, kot sem bila nekoč sama. Poslana kot darilo, da ponovno najdem svojo pot, ki mi je očitno namenjena. Ko sem jo prvič vzela v naročje in ji pogledala v oči, sem vedela, da se najlepša pustolovščina v življenju šele začenja. Hana je pridno jedla, napredovala v rasti in razvoju, vendar večino časa ni zgledala zadovoljno, saj so jo mučile kolike. Govorili so, da se bo nehalo po prvem cepljenju, ampak ne, tudi po tretjem mesecu so se bolečine v trebuščku nadaljevale, zdravniki so govorili, da je to normalno, da se mora črevesje še razviti in prilagoditi. Pri šestih mesecih je poskusila prvo kašico iz domačega korenčka in od takrat naprej je moje najljubše opravilo postalo sestavljanje jedilnikov zanjo in vsakodnevno “rabutanje” zelenjave iz domačega vrta. Vsa živila je z veseljem sprejela, spoznavala nove okuse in se veselila obrokov. Pravljica pa se je končala z nočnim jokom, ponovnimi krči in krvjo v blatu ob uvajanju kravjega mleka. Diagnoza je bila postavljena: laktozna intoleranca in alergija na kravje mleko. Takrat se je začela agonija s preverjanjem sestavin na izdelkih, saj ji je vsaka najmanjša sled mleka povzročila ogromne težave. Ker sem sumila, da je alergična še na druge vrste živil, sem želela, da opravijo alergijske teste, vendar jih je pediater odvetoval, saj je bila še enostavno premajhna.

Spominjam se dneva, ko sem iskala vse možne rešitve za nastale težave, saj sem imela nenehnega ugibanja, kaj ji povzroča prebavne težave, enostavno vrh glave. Bil je lep, majski dan, sama sem ležala doma z angino in predpisanimi antibiotiki in pregledovala internetne strani. Na spletnih forumih sem prvič prebrala kratko besedo, za katero se mi še sanjalo ni, da mi bo spremenila tako življenje, kot tudi pogled nanj: BIORESONANCA.

Od takrat naprej se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. V izobraževanje sem vložila veliko truda, srkala informacije in po vsakem napornem vikendu predavanj komaj čakala novega. Spoznala sem, da je bioresonanca vse prej kaj drugega kot le zdravljenje alergij, da obstajajo mojstri na tem področju (ki jih tudi v Sloveniji ne manjka, če samo izpostavim našo zvesto mentorico Karin Rižner), ki so priznani in celo svoje življenje posvečajo alternativni medicini ter bioresonančni metodi, ki se spoprijemajo tudi s pomočjo rakavim bolnikom (in so pri tem neverjetno uspešni) ter se trudijo, da bi vsak posameznik spoznal, da je za svoje zdravje odgovoren sam in nihče drug. Moji domači so postali poskusni zajčki, presenetljivi rezultati so mi dajali samozavest, spodleteli poskusi pa so me gnali, da sem našla vzroke napak in se naučila ogromno novega. Tekom izobraževanja s kolegi terapevti nismo pridobili le ogromno znanja, temveč tudi prijatelje, s katerimi si pomagamo, svetujemo, se vzpodbujamo in se veselimo uspehov drug drugega. Odprl se nam je nov svet, ki je veliko lepši in bolj smiseln od vse te življenjske naglice ter materializma, ki smo mu priča. Odprl se nam je svet novih vrednot in upanja na boljše čase, ko se bomo ljudje spet povezali tako s sami s seboj, kot tudi z naravo.

Prav iz tega razloga nastaja ta blog. Da pomagamo ljudem priti do spoznanj, kaj lahko sami naredijo za boljše počutje in kvalitetneje življenje pa tudi zato, da predam koristne nasvete, ki so v določenih trenutkih pomagali meni, mojim najbljižjim ali pacientom v praksi. Cel čas sem odprta za nove informacije, nova znanja, ki jih sprejemam tako od mojstrov na svojem področju, kot tudi od ljudi, ki z alternativnim zdravljenjem nimajo nič skupnega.

Zato vas hkrati vabim, da podajate svoje konstruktivno menje, da se razvijejo debate, da si med seboj pomagamo ter v prvi vrsti širimo POZITIVNO energijo v svetu.

P.s.: Opozoriti moram, da so zapisi na blogu le del mojega razmišljanja, odraz mojih osebnih življenjskih nazorov in nimajo nič skupnega z ostalimi bioresonančnimi terapevti, ter njihovim mišljenjem, razen, če je omenjeno drugače (takrat bo tudi naveden vir in možnost, da se tudi jaz v celoti ne strinjam z napisanim ali enostavno o zadevi nimam dovolj praktične ali teoretične podlage, da bi lahko sodila).

Maitri, Tea

4588834-little-girl-the-little-girl-with-a-balloon-raster-illustration