Poslušam nevihto, ki besni zunaj in te opazujem, kako spokojno spiš.

Gledam tvoje mirne vdihe, zaprte očke s popolnimi, dolgimi, črnimi trepalnicami, ki ti božajo svetla lička, ki jih je danes rahlo obarval topel sonček. Pobožam te po skodranih, vlažnih in mehkih laskih, ki se ti v pramenih lepijo na čelo.

Želim čutiti vsako najmanjšo podrobnost in si jo vtisniti globoko v spomin.

Dnevi bežijo in ti si vsak dan večja. Kdo ve, kdaj te bom zadnjič opazovala tako ležati poleg sebe, kdaj boš zadnjič stegnila svojo rokico in poiskala mojo bližino, kdaj mi boš zadnjič prilepila moker poljubček na lica in mi v lase izgovorila najlepše tri besede. Da me imaš rada.

Želim si, da bi lahko takšne trenutke zamrznila in se vračala takrat, ko bi mi bilo težko, saj prav zaradi takšnih trenutkov je življenje lepo in čudovito. In nič me ne osreči bolj, kot tvoja glavica, ki nežno počiva na moji rami.

Uživam v trenutku, saj vem, da še prehitro mine.

Zato pa je… le trenutek.