V zadnjem času je mnogo ljudi spoznalo problematiko vode iz vodovodne napeljave, zato so začeli uporabljati ustekleničeno. Prepričani so, da so s tem naredili nekaj za svoje zdravje. Velika zmota. Predpise o kakovosti mineralne in namizne vode določajo vlade.

Vsakokratne vrednosti teh predpisov ustrezajo strukturam podtalnice s kemijskega vidika. Ker pa čiste, naravne izvirske vode pogosto ne ustrezajo zahtevam teh predpisov, je njihovo stekleničenje prepovedano! Tako obstaja le malo izvirov z odlično vodo, ki se sploh še sme polniti v steklenice.

 Zmota št. 1: Mineralna voda je čista, zdrava voda.

 Mineralna voda je predvsem mrtva voda, saj jo iz izvirov črpajo. Izvirska voda postane zrela šele takrat, ko ima svoj stoodstotni potencial in sama prodre iz zemeljskih globin. Če ta proces zorenja prekinemo z visokozmogljivimi črpalkami, svojega stoodstotnega potenciala ne more doseči. Strukturo sicer lahko ima, vendar praviloma ni stabilna in jo je mogoče z lahkoto uničiti. Voda Volvic (op. prev. najbolj znana francoska ustekleničena voda) je dober primer, kako lahko biofizikalno in tudi biokemično izvrstna voda izgubi svojo kakovost. Voda ne vsebuje škodljivih snovi in klic, torej je biokemično čista. Najprej so vodo Volvic polnili v steklenice, zdaj jo v vse večjih količinah polnijo v plastenke. Plastika pa je umetna snov in ima zelo čista, disonantna, torej nenaravna elektromagnetna nihajna polja, ki lahko že v desetih minutah trajno negativno vplivajo na vodo, tako da od njene osnovne sestave ne ostane prav veliko. Ker tudi to vodo črpajo iz globin, se pomeša s podtalnico, ki vsebuje pesticide in škodljive snovi.

 Zmota št. 2: Z mineralno vodo zadostimo potrebam po mineralih.

Svetovni industrijski lobiji polnilcev mineralnih (in ustekleničenih) voda na leto porabijo milijarde evrov, da vzdržujejo takšna zmotna in neumna prepričanja. Znanstvenike, ki trdijo, da z mineralno vodo uživamo minerale in s tem vzdržujemo njihovo ravnovesje v telesu, brez izjeme sponzorirajo lobiji proizvajalcev mineralnih voda. Dejstvo je, da lahko naše telo sprejme minerale samo v organski obliki, torej z živili, anorganskih pa ne more predelati. Tega so sposobne le rastline, ki sprejmejo anorganske snovi v zemlji ali zraku in jih s fotosintezo predelajo in organsko vežejo. S tem postanejo te snovi za nas biološko dosegljive in telo jih lahko neposredno izrabi. Seveda so anorganski minerali prisotni tudi v izvirski vodi, vendar imajo v njej idealno grozdno strukturo, s katero so obdani, tako da jih lahko takoj in brez škodljivih posledic znova izločimo.

Mineralni presežek, ki se odlaga v našem telesu, je treba podobno kot strupe znova izločiti prek ledvic. S tem procesom ne porabimo samo veliko vitalne energije, ampak tudi dodatno obremenjujemo ledvice, njihova zmogljivost se zmanjša in prek ledvic lahko izločimo manj strupov. Ker so v mineralni vodi anorganske snovi in je v 80 odstotkih ta voda mrtva, je težava še večja.

 Zmota št. 3: Ogljikov dioksid dodajajo mineralni vodi zato, da je boljšega okusa.

V resnici ogljik dioksid dodajajo zato, da zatirajo klice v njej. V zreli, naravni izvirski vodi ni mogoče najti nobenih klic in škodljivih snovi. Ogljikov dioksid ustvari kislo okolje, ki je eden največjih sovražnikov za sicer zelo nestabilno sestavo vode, saj povzroči pritisk in sestava se po določenem času dokončno uniči. Voda se tudi v posodi premika od zgoraj navzdol in nasprotno, gre torej za proces gibanja vodnih molekul, ki ni nikoli prekinjen. Zato ostane dobra voda tudi v toplem prostoru vedno hladna.

Dobra voda je živa, inteligentna, ima spomin in je sposobna stalne regeneracije.

Vir: Karin Rižner, Center za bioresonanco