Ko je začel na omrežjih krožiti t.i. “10 years challenge” temu nisem posvečala pretirane pozornosti. Pač še ena izmed muh, ki naredi Instagram ponovno bolj zanimiv, da slučajno ljudje ne bi nanj pozabili – kot da je to sploh mogoče. Nato pa sem se po nekem času tudi sama zavzela in nisem mogla mimo 100000 fotografij, ki prikazuje tako samooklicane “influencerje”, kot tudi nas, “navadne ljudi”, brez par tisoč sledilcev, ki so objavili svoje zdajšnje fotografije ter tiste izpred vsaj 10 let nazaj. Opazila sem, da ljudje na fotografijah pred 10 leti izgledajo: 1. veliko slabše: njihova telesa niso izklesana, (neverjetno vendar) gubic na obrazu je več ; 2. ljudje so fotografirani v vsakdanjem oklju brez blišča in predhodnih urnih priprav za nastanek ene fotografije; in kar je najpomembnejše 3. ljudje izgledajo srečni in zadovoljni sami s seboj prav takšni kot so.

Ok, ena izmed pozitivnih stvari omenjenega izziva je, da se končno vsaj za trenutek več ne primerjamo z drugimi, temveč sami s seboj, saj če se sliši še tako klišejsko, je najpomembneje, da smo vsako leto boljša različica samega sebe. Me je pa zmotila ena stvar. Kaj dandanes definira uspeh posameznika? Da pred drugimi zgledamo srečni in zadovoljni in ne to, da se dejansko tako počutimo? Srečo definira skrbno izbrana garderoba, indijanke barve na obrazu, izklesamo (pofiltrirano) telo, naučen nasmeh, ki razkriva vrsto skrbno pobeljenih zob, ki se bleščijo, da preusmerijo pozornost iz nenasmejanih oči, ki jih zastirajo goste, meterske trepalnice?

Je to uspeh? Je res to vse, kar smo kot širša družba sposobni doseči v obdobju 10 let? Da cel čas poudarjamo kako moramo biti zvesti sami sebi, kako moramo skrbeti za svoje duhovno zdravje, kako se moramo izpopolnjevati, se izboljšati, dosegati vedno več? Ta blog pišem tudi zase, saj priznam, da me kljub zavedanju kako negativni vpliv imajo na nas družbena omrežja, še prehitro in tudi prepogosto zanese v prikazovanje popolnegain razburljivega življenja, ki bi si želela, da se kosa z življenjem “ta glavnih” na instagramu. Ker verjetno pa so oni 100% cel čas srečni. In kako bodo drugače ljudje videli, da sem uspešna? (Kot da je to najpomembnejša stvar na svetu). Ker na fotografije se ne žalost ne da ujeti notrajnjega zadovoljstva, intelektualnih dosežkov, občutka ljubezni, prijateljstva, topline,… ker je fotografija iz Balija veliko bolj zanimiva in ljudje na Baliju so vendar srečni, kajne? Čeprav so v sebi prazni in nezadovoljni. Ker fotografija iz domačega kavča, v toplem zavetju svojega doma (ki btw ni instagrabilen), v razvlečeni pižami še iz časov srednje šole, brez kančka make upa-a, razmrščeno figo na vrhu glave, s čajem v napol izrabljeni (moji najljubši) skodelici, žal ni IG material … Čeprav sem v danem trenutku popolnoma zadovoljna sama s seboj.

Treba se je konkretno zavedati, da je vse kar prikazujemo iluzija, kar je popolnoma normalno, saj so le redko kateri tako pogumni, da prikažejo realno stanje in tudi svoje neuspehe, slabe misli in mogoče celo nezaupanje v to, da so trenutno na pravi poti, ki si jo želijo.

Tako sem se zamislila in premišljevala, kaj vse se mi je zgodilo v obdobju 10 let. Pobrskala sem med starimi fotografijami v obdobju 10 let (bolj za šalo, kot zato, da bi jih objavila) in ugotovila, da fotografija tistemu, ki v danem trenutku ni delil z mano vseh občutkov, ne pove popolnoma nič.

V obdobju od svojih 20 do skoraj dopolnjenih 30 sem doživela ogromno. Na začetku sem uživala v brezskrbnih letih študijskega življenja, ki se jih bom z največjim veseljem spominjala, kot enega izmed najlepših obdobij. Še preden so se končala, se mi je svet obrnil na glavo, primorana sem se bila “zresniti” praktično čez noč, zaradi skrbi za atijevo zdravje, ker je pustilo v meni velik pečat, ki ga je občutiti še danes.

Pred to prelomnico, je bilo zdravje nekaj samoumnevnega, edina skrb pa so mi bile dobre ocene na izpitih in občasno kakšne sladke skrbi v zvezi s fanti. Pred tem sem odkrivala in raziskovala svet, spoznavala nove ljudi in se zabavala. Nato pa kot strela iz jasnega. Diagnoza rak pri atiju, po kateri smo vsi skupaj tavali v temi, se trudili živeti brez kakršnih koli pametnih informacij, brez kakršne koli podpore. Na dan, ko sem prejela diplomo, smo ga skoraj izgubili zaradi pooperativnih zapletov. Stiske, ki sem jo doživljala, ni mogoče ubesediti ali pa je jaz še enostavno nisem sposobna. Najhujša sta negotovost in strah pred tem, kaj sledi, ki te ohromi, ko se pretvarjaš, da si močen, da zmoreš in te občutke potlačiš, če želiš normalno funkcionirati, naprej študirati in skrbeti za dobre ocene ter se truditi za kanček družabnega življenja med tem, ko poskušaš pokazati razumevanje prijateljici, ki doživlja živčni zlom zaradi svežega mozolja pred date nightom.

Sledila je druga prelomnica. Zanosila sem, nepričakovano, nenačrtovano. Ob vsej norišnici okoli atijevega zdravja, se je zgodilo. Življenje se mi je v tistem trenutku zdelo dragocenejše kot kadarkoli poprej, zato splav ni bil opcija. Zmogla bom, zmogla bom končati magisterij, stati ob strani družini in se pripraviti na majhno bitje, ki je že veselo delalo premete pod mojim srcem.

In tako sem zmogla. Dan po dan. Korak po korak. Zmaga na zmago. Ena kemoterapija za drugo. En izpit za drugim. En ultrazvok za drugim, kjer sem lahko občudovala svojo deklico. Mesec za mesecem je minilo leto 2013. Najbolj prelomno leto mojega življenja, ki se je začelo z atijevo diagnozo in zaključilo z rojstvom moje največje ljubezni – Hane.

Ponovno sem krmarila med študijskimi obveznostmi in novim, materinskim življenjem, ki je bilo veliko težje pa tudi veliko lepše, kot sem upala pričakovati. Zahvalim se lahko celotni družini, da so me ves čas podpirali ter mi pomagali, saj ne vem kako bi mi brez njih uspelo.

Odpisala sem zadnji izpit, pričela s službo, ki me je v par mesecih naučila eno, sila pomembno stvar: nikar v življenju ne počni nečesar, kar te ne izpolnjuje, saj boš končal izčrpan in nesrečen. Vsak zase mora poskrbeti, da doseže svoje sanje. O tem kako me je pot pripeljala do svoje druge velike ljubezni – bioresonance, sem že pisala v svojem prvem blog zapisu. V tem sem se našla, v tem še sedaj uživam in delo me resnično osrečuje ter izpolnjuje. Še sedaj seveda kakor mi čas dopušča prebiram literaturo, knjige o alternativni medicini, spremljam najnovejše raziskave ter spremljam nove načine dela.

Nisem pa še popolnoma našla same sebe, vsak dan znova se iščem, odkrivam in tudi v tem uživam. Včasih je težko priznatu svoje slabosti, včasih to pride spontano in brez pretresov. Včasih so lekcije boleče in se vrstijo ena za drugo. Iz nekaterih se hitro učim, spet za druge bom potrebovala še nadaljnjih 10 let, da jih predelam. Ampak to je življenje in s tem se poskušam sprijazniti.

Torej 10 stvari, ki sem jih dosegla v 10 letih:

1. postala sem mamica najbolj čudoviti punčki pod soncem
2. ugotovila sem, da smo vsi ranljivi in da bolezen pride še prehitro in da je prvi pogoj za vse ostalo zdravje
3. diplomirala in magistrirala sem z 10
4. našla sem svoje poslanstvo – bioresonanco in alternativno medicino
5. na življenje gledam širše in se zavedam minljivosti vsega kar nas obdaja
6. zmogla sem kljub vsem preizkušnjam
7. soočila sem se s svojimi slabostmi in jih poskusila sprejeti, v kolikor jih ne gre spremeniti
8. trudim se biti zadovoljna sama s seboj in svojim življenjem, saj ima vsak svojo pot, nobena ni prava ali napačna, temveč le drugačna
9. uspela sem videti nekaj sveta in spoznala, da smo lahko zadovoljni s tem kako živimo tukaj, kjer smo, saj nas nobena druga država in tudi ne oseba ne bo osrečila, če se ne bomo osrečili sami (to z osebo še predelujem 😀 )
10. spoznala sem različne ljudi, jih sprejela in prenehala obsojati zaradi različnih pogledov na svet, mišlenja in navad, jim zaželela srečo in se umaknila iz njihovega življenja v kolikor mi njihova družba ni ustrezala ali se skladala z mojimi vrednotami

Vse to, kar se je v 10 letih spremenilo, ni vidno prav na nobeni fotografiji. Vse življenjske izkušnje, vso znanje, srečni trenutki pa tudi tisti bridkejši, ki nas oblikujejo v osebo, kot smo sedaj, po 10 letih, so na fotografijah nevidni. Noben filter, pobeljeni zobje, contouring, umetne trepalnice, ne bodo prikazali našega uspeha in razvoja v 10 letih.

Sreča se tu in tam opazi na fotografiji ob pristnih nasmehih, ki dosežejo oči ob popolnoma vsakdanjih situacijah in spontanem trenutku. Vendar le takrat, ko odmislimo druge in se vprašamo kako se mi počutimo v takšnem trenutku in ne, ko se sprašujemo kako ustvariti vizualno popoln trenutek.

Dajmo v naslednjih 10 letih spremenit to, da ponovno zaživimo v trenutku, brez razmišljanja, kako ustvariti fotografijo, ki bo celemu svetu sporočila, da smo srečni in bomo videli, kako bo sreča sama sedla na nas, kot droben metuljček v letu, če se bomo le ustavili in jo prenehali loviti na napačnem kraju.